Jurišanje na ustaljene norme meščanske družbe. Foto: SNG Nova Gorica
Jurišanje na ustaljene norme meščanske družbe. Foto: SNG Nova Gorica
Bertolt Brecht verjetno nikoli ne bi pisal o rock zvezdnikih. Foto: SNG Nova Gorica
Jimi Hendrix
Jimi Hendrix se obrne v grobu. Foto: EPA

Baal, mladostna igra Bertolta Brechta, ki v ospredje postavlja lirika, pijanca, potepuha, egoista, razuzdanca in morilca, zato ni bila uvrščena v repertoar sovjetskih gledališč. A časi rdečega terorja so mimo in državno gledališče Vere F. Komisarževske iz Sankt Peterburga je v SNG-ju Nova Gorica uprizorilo rock performans Baal. Izvirno Brechtovo besedilo Bertolda Brechta je priredil Bolgar Aleksander Morfov, ki si je že večkrat drznil besedila velikih dramatikov prevajati v izrazito sodoben gledališki jezik.

Jimi Hendrix in Jim Morrison v eni osebi
Morfov – svojega Baala je sam tudi režiral – je Brechtovim likom, ki na odru spremljajo že omenjenega zanikovalca moralne in družbene ureditve, nadel podobo rock glasbenikov, glasbeno zasedbo pa je postavil v boksarski ring. Baal v rokah drži kitaro in je nekakšen nosilec izročila rockovskih bogov Jimija Hendrixa in Jima Morrisona, ki sta se med legende vpisala ne le zaradi svoje prezgodnje smrti in izjemnega prispevka k razvoju popularne glasbe, ampak tudi zaradi njunega Janusovega obraza. Obenem sta bila grešnika in mučenika.

Meščanska družba ju je obenem zavračala, saj sta spodkopavala temelje njihovega "varnega sveta", in oboževala. Z navezavo na "mitološke like" iz zgodovine rocka je Aleksander Morfov svojega Baala zasnoval tudi kot zgodbo o izgubljeni generaciji.

Čeprav seveda skoraj nihče ne pozna imen, ki oblikujejo gledališko dogajanje v Rusiji, si "odgovorni" za nastanek Baala seveda zaslužijo omembo. Aleksandru Morfovu so ob strani stali scenograf Tino Svetozarev, kostumografka Tita Dimova, oblikovalec luči Sergej Andrijašin, koreograf Andrej Noskov ter korepetitor in aranžer Artur Mkrtčjan. V vlogi Baala se je že "udomačil" Aleksander Bargman, poleg igralcev pa bo nastopilo tudi enajst glasbenikov.

Dve življenji gledališča Vere F. Komisarževske
Državno gledališče Vere F. Komisarževske nadaljuje izročilo dame s tem imenom, ki je na prehodu iz 19. v 20. stoletje zaznamovala razvoj ruskega gledališča. Igralka, gledališka organizatorka in reformatorka Vera Fjodorovna Komisarževska (1864-1910) je leta 1904 ustanovila Dramsko gledališče Vere F. Komisarževske in se povezala z ruskim gledališkim reformatorjem Vsevolodom Majerholdom. "Zaveznika" sta na oder postavila številna dela modernega gledališkega repertoarja, in čeprav sta se njuna pogleda na teater kasneje začela razhajati, sta vplivala na nadaljnjo pot ruskega gledališča.

"Drugo" gledališče Vere F. Komisarževske je bilo ustanovljeno leta 1942, od leta 1993 pa ga vodi direktor in umetniški vodja Viktor Movikov. Ta je v ustanovo pritegnil številne tuje režiserje, tudi Aleksandra Morfova, ki je sloves gledališča utrdil z Viharjem Williama Shakespeara in z Molierovim Don Juanom. Postavitvi sta mu namreč prinesli dve zlati maski, najvidnejši ruski priznanji za gledališko ustvarjanje.