V Cankarjevem domu se je razbijala meščanska konvencionalnost in 'padla' je boginja. Foto: Festival Ljubljana
V Cankarjevem domu se je razbijala meščanska konvencionalnost in 'padla' je boginja. Foto: Festival Ljubljana
Richard Wagner: Valkira
Wagner ni izumljal le nove forme opere kot glasbene drame. Močno je prispeval tudi k razvoju evropske klasične glasbe. Za njegove opere je značilna pogosta uporaba 'leitmotifov' - glasbenih tem, povezanih s posameznim likom, Wagner pa je bil med drugim tudi začetnik uporabe atonalnosti. Foto: EPA
Siegmund in Sieglinda
Wagnerjeva tetralogija Nibelunški prstan gradi na nordijski mitologiji in srednjeveški nemški legendi Zgodba o Nibelungih.

Opero, v kateri Wagner prepleta nordijsko mitologijo in srednjeveški germanski ep Zgodba o Nibelungih, je v okviru Festivala Ljubljana v Cankarjevem domu uprizorila Litovska državna opera in balet. Opera Valkira velja za tisto, ki jo izmed vseh oper Nibelunškega prstana, najbolj zaznamuje uporniški duh. Gledalec spremlja dve zgodbi: Prepovedano ljubezen med bratom Siegmundom in sestro Sieglindo ter upor Valkire - ene izmed hčera vrhovnega boga Wotana - Brunhilde.

Uporna hči in padla boginja Brunhilda


Prav lik Brunhilde je tisti, v katerem je poosebljen Wagnerjev upor zoper meščansko moralo, katere simbol je postala ravno opera Valkira. Brunhilda ne pristaja na zahtevo brezpogojne poslušnosti očetu. Noče izpolniti njegovega ukaza, naj uniči nesrečna ljubimca, spojena v incestu. Wotan jo kaznuje. Degradira jo v navadno smrtnico. Da bi bila kazen še hujša, ji nameni usodo plena prvega moškega, ki se bo znašel ob njej. Brunhilda le nekoliko omehča očeta. Ta ji zagotovi ognjeno steno, ki bo varovala njeno čast. Prek nje se bo lahko prebil le pravi junak. Ne traja dolgo in gledalcu se posveti, da bo to verjetno Siegmund.

Produkcijsko zahtevne Wagnerjeve opere
Gostovanje Litovske državne opere in baleta z Wagnerjevo Valkiro je še posebej dragocen prispevek k programu letošnjega poletnega Festivala Ljubljana. Uprizoritev Wagnerjevih glasbenih dram - če naj bo uprizoritev zares dobra - je produkcijsko namreč izredno zahtevna. Posebej za manjša gledališča. Angažirati je treba veliko pevsko in orkestrsko zasedbo, dobrodošla pa je seveda tudi razkošna scena. Slednjo je za Litovsko državno opero in balet zasnoval Marius Nekrošius. Glavni 'igralci', ki se znajdejo na tej sceni, so J. Keyes (Siegmund), A. Lorentzson (Votan), Linaburgyté (Sieglinda) in N. Kazlauskaité-Kazlaus (Brunhilda). Predstavo je režiral Eimuntas Nekrošius, orkester pa vodi Jacek Kaspszyk.

S prebiranjem Schopenhauerja do nove zasnove opere
Tetralogijo Nibelunški prstan sestavljajo še Rensko zlato, Siegfried in Somrak bogov. Kljub temu pa ravno Valkira pomeni prelom v Wagnerjevi ustvarjalnosti. Z Valkiro Wagner dokončno zavrže konvencionalno meščansko moralo, obenem pa je to tudi opera, ki izrazi Wagnerjevo dovzetnost za estetiko filozofa Arthurja Schopenahuerja. Ravno po prebiranju Schopenhauerjevega dela Svet kot volja namreč Wagner nadgradi vlogo glasbe v svojih operah oz. glasbenih dramah, kot jih je sam imenoval.

Prej je glasba zgolj spremljala dramsko dogajanje, zdaj pa postane glavna nosilka sporočilnega bistva. V Schopenhauerjevi pesimistični viziji sveta - življenje nujno spremljata trpljenje in bolečina, ki ju lahko odpravimo le z odpovedjo željam - je glasba sredstvo, ki nam prenaša sporočilo o bistvu sveta. Zato tudi Wagner glasbo prepozna kot bistveni element svojega Gesamtkunstwerka (celostne umetnine), katerega namen je podajanje sporočila o bistvu nemškega naroda, o temelju njegove kulture, ki jo je treba znova preroditi, če naj se Nemci znova uveljavijo kot močno evropsko ljudstvo.

Polona Balantič