Kaj imata skupnega Uroš Smolej in Sean Penn? Matjaž Zupančič si oba predstavlja v vlogi Hamleta. Foto: RTV SLO
Kaj imata skupnega Uroš Smolej in Sean Penn? Matjaž Zupančič si oba predstavlja v vlogi Hamleta. Foto: RTV SLO
Hamlet v MGL-ju
Hamlet vedno znova ujame duha časa, v katerem je postavljen na oder. Foto: Simon Stojko Falk/MGL
Hodnik Matjaža Zupančiča
V drami Hodnik je Matjaž Zupančič razčlenjeval danes tako aktualno temo fluidne meje med javnim in zasebnim. Foto: SNG Drama Ljubljana

Število postavitev znamenite Shakespearove drame pa ni edini razlog, zaradi katerega je dramatik in režiser Matjaž Zupančič omenil primerjavo med Hamletom in gobami, ki je sicer "vzklila" v domišljiji poljskega gledališkega kritika in dramskega teoretika Jana Kotta. Vsaka nova uprizoritev Hamleta namreč odraža del družbenega okolja, v katerem živi in deluje režiser oziroma če uporabimo Zupančičeve besede: "Kamor koli Hamleta postaviš, vsrka vso sodobnost."

Brez Uroša Smoleja ne bi bilo nič
Matjaž Zupančič ni edina ključna oseba, po zaslugi katere lahko na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v tej sezoni ponovno preučujemo čudaško vedenje mladeniča, o čigar duševnih težavah pričajo njegova videnja duha pokojnega očeta.

Vabimo vas k prebiranju klepeta z Matjažem Zupančičem.
Matjaž Zupančič je namreč kot drugo ključno osebo novega Hamleta izpostavil igralca Uroša Smoleja. Če ne bi bilo Smoleja, namreč predstave sploh ne bi bilo, saj si Zupančič prav nobenega drugega člana gledališkega ansambla MGL-ja ne more predstavljati v vlogi danskega princa. Če pa bi dramo skušal "prevesti" v hollywoodski film, bi Zupančič za vlogo Hamleta najraje pridobil Seana Penna.

Kaj je dramatikovo poslanstvo?
Čeprav je Matjaž Zupančič eden najuspešnejših slovenskih dramatikov zadnjih let - kar štirikrat se je že vpisal na seznam Grumovih nagrajencev -, je z leti postal skromnejši.

Skromnost je postala del njegove osebnosti zaradi zavedanja o omejeni moči vsakega, še tako odličnega umetnika. Če je nekoč verjel, da umetnost mora spreminjati svet, da ima to moč, Matjaž Zupančič danes precej dvomi o temeljih te teorije.

Črnilo v peresu se bo dodobra zasušilo
Kljub omejeni moči umetnosti v polju oblikovanja družbe pa Matjaž Zupančič dramatiko razume kot živ in angažiran dialog z družbo in s svetom, v katerem živi. Vseeno pa navdiha ne išče v peripetijah dnevne politike, ampak ga kot snov za pisanje zanimajo kvečjemu dogodki, za katerimi se skriva širši problem.

A raziskovanje trenutnega duha družbe je na Zupančičevem seznamu opravil trenutno zapisano bolj pri koncu. Dramatik je namreč zagotovil, da kljub prejemu že četrte Grumove nagrade za najboljše novo izvirno slovensko dramsko besedilo za nekaj časa zapušča dramatiko. Njegovo zadnje "zmagovito" dramsko besedilo Razred pa bo v SNG Drami Ljubljana na oder postavil režiser Mile Korun.

Kriva je bila "slaba" družba
Starši Matjaža Zupančiča se zares ne morejo pritoževati, da je njihovega sina v mladosti na kriva pota zavedla slaba družba. Ravno prijatelji so namreč Zupančiča usmerili "na pravo pot". Fanta, ki se je prej bolj zanimal za novinarstvo in fizikalne zakone, so "zvlekli" v dramski krožek in mladi Zupančič se je hitro navdušil nad odrsko umetnostjo. Prav tako odločilna kot "akcija" prijateljev pa je bil film Ingmarja Bergmana Čarobna piščal, ob ogledu katerega je prvič pomislil, da ga svet igre pravzaprav zelo privlači.