Isadora Duncan je življenje občutila v vsej njegovi polnosti. Očaralo jo je in ta mik je nato skušala izražati v svojih plesnih predstavah. Tako preprosto je bistvo njenega pionirskega dela na področju plesne umetnosti oziroma kot je sama zapisala v svojih spominih: "Moja umetnost je prizadevanje, da bi v kretnjah in gibih izrazila svoja najbolj notranja občutja. Nikoli se nisem obotavljala pred občinstvom, ki se je zgrinjalo na moje predstave, razgaliti najbolj skrivnih vzgibov moje duše. Od samega začetka nisem v plesu prikazovala ničesar drugega kot svoje lastno življenje."

Pravzaprav plesna konservativka najhujše vrste
Na današnji dan pred osemdesetimi leti (14. septembra 1927) umrla Isadora Duncan je bila plesna revolucionarka. Togo plesno konvencionalnost je osvobodila spon in ples naredila za umetnost, ki naj kar najbolj svobodno izraža vse, kar izoblikuje naše življenje. Pravzaprav je izraz revolucionarka napačen. Duncanova je bila v bistvu reakcionarka najhujše vrste. Z njo je ples postal tisto, kar je bil v prvobitni družbi "naravnega človeka". Ne da bi Duncanovi odrekali veliko vlogo znotraj razvoja uprizoritvenih umetnosti, pa je treba poudariti, da je kot plesalka "nove vrste" uspela predvsem zato, ker se je zlila z duhom časa. V ples je zanesla tisto novost, ki je proti koncu 19. stoletja zaznamovala tudi tedanjo radikalno vizualno umetnost.

Iskanje živali v vsakem od nas
Tudi ona je namreč iskala "naravnega" človeka, iskala je žival v človeku. In njene protagoniste so imenovali fovisti. Izraz se je prvič uveljavil leta 1905, ko je neki kritik Matissa, Rouaulta, Vlamincka in druge slikarje, ki so tedaj razstavljali na pariškem Jesenskem salonu, zaradi uporabe živih, pogosto nenaravnih barv, nanesenih na surov način, imenoval divje zveri – fauves. To je bilo nenadzorovano upodabljanje tistega prvinskega notranjega življenja, o katerem je skozi ples spregovorila tudi Isadora Duncan, ki je od leta 1900 prav tako živela v Parizu in soustvarjala tamkajšnjo novo umetnost. Da bi še bolje razumeli, za kaj je šlo pri tej umetnosti "novih barbarov", si preberimo opredelitev fovizma, kot jo je leta 1936 zapisal Henri Mattise: "Zdaj, ko so sredstva postala tako pretanjena, tako oslabljena, da so ostala brez sleherne moči, se moramo vrniti k bistvenim načelom, na katerih se je oblikovala človeška govorica."

Odkrivanje antike in njenih mitov
Glavni vir navdiha Isadore Duncan pa vendar ni bil povsem divji človek. Plesalko je navdihovala predvsem antika z njenimi miti. Odeta v tančice in šale ter bosonoga je Isadora Duncan na golem odru brez vsakršnih kulis od leta 1900 pa do dvajsetih let prejšnjega stoletja na nastopih po Evropi in ZDA navduševala s svojimi pripovedmi o rojstvu in smrti, ljubezni, radosti, strahu in jezi, o vseh tistih temah, ki najbolj zaznamujejo starogrško mitologijo. O teh temah je sicer na svoj, v konvencijo zapovedanih gibov vpet način pripovedoval tudi klasični balet, ki pa ga je zagovornica improvizacije označila za "grdega in nenaravnega".

Barvni vrtinec Loie Fuller
Ni bila edina. Kajti čeprav je Isadora Duncan ena največjih legend plesne umetnosti zgodnjega 20. stoletja, je treba omeniti še nekaj imen, ki so ravno tako pomagala spreminjati plesno umetnost. Ravno toliko drznosti kot Duncanova je že v devetdesetih letih 19. stoletja namreč pokazala tudi Loie Fuller. Leta 1862 v Chicagu rojena Fullerjeva se je namreč prav tako odločila za plesno abstrakcijo, ki pa je pri njej bolj kot na telesnih gibih temeljila na vrtinčenju obarvanih tančic. Njeni nastopi so bili predvsem kraljestvo barv. Vrtinčenje obarvanih tančic na odru je namreč Fullerjeva dopolnila s svojim raziskovanjem osvetljave odra, zaradi česar ji priznavajo tudi mesto med pionirji gledališke osvetljave.

Pa ja ne spet te presnete pogodbe!
Isadora Duncan je bila veliko več kot plesna inovatorka. Bila je tudi zagreta pedagoginja, saj je svoj ples videla kot enega izmed sredstev za spreminjanje sveta, s katerega stanjem zares ni bila zadovoljna. Komercializacija in izumetničenost sodobnega človeka sta jo močno motila; zato je tudi sovražila vse poslovne vidike svojega poklica. Turneje in podpisovanje pogodb so se ji zdela kot dela, ki jo le motijo pri snovanju prave umetnosti. V iskanju pravega načina življenja se je Duncanova navdušila nad ruskimi revolucionarji. Odkrito je podpirala sovjetski eksperiment in se leta 1922 preselila v Moskvo. To nikakor ni bila le "artistična poza" in želja po biti nekaj posebnega. Tedaj že zelo slovita plesalka je sprejela življenje v obubožani državi, vendar jo je sovjetska oblast, ki v srditi afirmaciji socialističnega realizma ni hotela podpreti plesalkine umetnosti, kmalu poslala domov.

Zveza z zmedenim mladeničem Jeseninom
To pa niso bile edine vezi Isadore Duncan z Rusijo. Poročila se je namreč z 18 let mlajšim pesnikom Sergejem Jeseninom, duševno zmedenim mladeničem, ki se je na Isadorinih turnejah obnašal v maniri rockovskih zvezdnikov v šestdesetih in sedemdesetih. Na veliko je pijančeval in razbijal pohištvo. Končno je zapustil tudi Isadoro in leta 1925 svoje življenje končal s samomorom.

Neposrečena poroka ni bila edina tragedija v življenju Isadore Duncan. Največja je bila zagotovo smrt njenih dveh otrok, kateri so nekateri – predvsem zaradi slovesa Duncanove kot ekscentrične umetnice – pripisovali celo razsežnosti škandala, čeprav plesalka ni bila ničesar kriva. Otroka sta namreč utonila v Seni, ko se je avtomobil, v katerem sta se peljala skupaj z varuško, skušal izogniti trku z drugim avtomobilom in je zletel v reko.

Usoden je bil v vetru plapolajoči šal
Po letu 1920 je zvezda Isadore Duncan vedno bolj usihala. Javnost je razburjala s svojim z ljubezenskim življenjem – bila je biseksualka -, s ponesrečenimi finančnimi posli in pogostimi pijanskim izpadi. Umrla je podobno kot njena otroka. V prometni nesreči, ki jo je menda zakrivil Isadorin … šal. Ko je avtomobil vozil pri polni hitrosti, naj bi se eden izmed plapolajočih umetničinih šalov zapletel v kolo in Isadoro sunkovito potegnil iz avtomobila. Preden je vozniku uspelo ustaviti, je v kolo vpeti šal Isadoro nekaj metrov vlekel po tleh. Umrla je zaradi zadušitve. Njena smrt je bila torej tako nenavadna, kot je bilo nenavadno njeno življenje.

Lado Leskovar v filmu o Isadori Duncan
O Isadori Duncan so posneli tudi več televizijskih produkcij in filmov. Pri morda celo najbolj znamenitem, tistem, v katerem je v vlogi fatalne plesalke nastopila Vanessa Redgrave, smo imeli nekaj zraven tudi Slovenci. V filmu režiserja Karela Reisza iz leta 1968 je namreč nastopil tudi Lado Leskovar. Upodobil je Bugattija, mladega italijanskega mehanika in prav tistega voznika, ki je sedel za volanom na usodni vožnji, ko je "vražji" šal Isadoro Duncan potegnil iz avta.

Polona Balantič