Drama Britanca Nicka Grossa ponuja kukalo v življenje mlade brezciljne generacije, katere predstavniki so na odru AGRFT-ja ogromno govoričili, obenem pa niso nič pametnega povedali. V skladu z naslovom drame so imeli "po nareku" režiserja Alena Jelena veliko povedati tudi o seksu, lotili pa se ga niso tako pogosto.
Niti boriti se jim ne ljubiVesna Vončina, Maja Martina Merljak, Jure Henigman, Romeo Grebenšek, Nejc Ropret in Rok Kunaver so predstavniki generacije, ki je očitno tako naveličana vsega, da se ji niti ne da odkrivati težav. Vojne med spoloma, ki je zaznamovala 20. stoletje, ni več; pa ne zato, ker je dosežena enakopravnost, ampak zato, ker nihče nima več volje za premagovanje in usklajevanje razlik. Zato nihče več ne skuša spoznati nasprotnega spola - vsak se pri sebi boji, kaj bi v tem primeru odkril - in vsak zato mirno "tabori" v varnem zavetju predstavnikov svojega spola.
Odnosi med spoloma so zato vse prej kot pristni. To pa je tudi glavni vzrok za dejstvo, da se v dobi, ki naj bi bila prvo obdobje brez zadržkov do "posteljne zabave", mladi prav malo predajajo spolnosti. Zato pa o njej toliko bolj intenzivno govorijo.
Uživanje ob pričakovanju užitka
Vsa ta preobilica besed in odsotnost akcije sta simbol antidramskega principa, ki ga je v svojem primerku teatra "u fris" vpeljal britanski dramatik Nick Grosso. Ta je s svojo dramo zadel v samo jedro življenja mladih britancev v posttacherskem obdobju. Drama je seveda hitro postala uspešnica in mladi, ki jih Grossove besede najbolj surovo bičajo, so jo sprejeli najbolje. Komično-tragična mojstrovina s prevodom sicer izgubi nekoliko svoje pikrosti, vseeno pa zna vzpostaviti vzporednice s slovenskim prostorom, kjer mladi prav tako vse bolj uživajo v pričakovanju izpolnitve užitka, do katerega pa pridejo ne preveč pogosto. To pa je tudi seme začaranega kroga frustracij.
Pod prisilo do poklica dramatika
Nick Grosso je morda dokaz za to, da je otroke včasih dobro prisiliti v delo, ki ga sami nikoli ne bi izbrali za prostočasno aktivnost. Kot mladenič bi Grosso najraje z vrstniki uničeval nogometno žogo, a njegov "dar za sestavljanje stavkov" ga je pripeljal na otroške delavnice pod vodstvom uglednih britanskih literatov. "Tlaka" se je kasneje obrestovala. Leta 1993 so uprizorili njegovo prvo odrsko delo - monolog Mama Don't (Mama ne) in šele tedaj ga je prešinila misel, da bi redno pisal drame.
S Pičkami je leta 1994 doživel prvi večji uspeh, ki mu je dal spodbudo za vztrajanje v vlogi dramatika, kot študent pa se je poskusil tudi v snemanju kratkih filmov. Do danes je na oder "postavil že več dram", ta čas pa poteka postavljanje njegovega dela Screwing With People's Lives ... Big Time, ki ga je opisal kot resničnostni šov za oder.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje