Režiser Vito Taufer je pri koprodukcijski postavitvi Sofoklesovega dela natančno sledil načelom grškega teatra. Tako so v Gledališču Koper vse vloge - ženske in moške - odigrali Peter Musevski, Boris Cavazza, Rok Vihar in Aleksander Čaminski. Da ne bi spregledali prav nobene posebnosti grškega antičnega gledališča, so se igralci predstavili celo v več vlogah. Boris Cavazza je tako moral naštudirati kar štiri vloge, Rok Vihar pa dve.

Pri ustvarjanju sodobne različice znamenite tragedije so bili nepogrešljivi tudi avtor glasbe Aldo Kumar, prevajalec Kajetan Gantar in Damijan Cavazza, ki je Vitu Tauferju pomagal pri oblikovanju kostumov in scene. V Prešernovem gledališču v Kranju pa bodo Kralja Ojdipa prvič uprizorili 8. oktobra.

Padec, za katerega Ojdip ni bil kriv
Tragedija o padcu kralja Ojdipa, razkritju krivde za umor lastnega očeta, senzacionalnem odkritju poroke z lastno materjo in o kazni za greh, ki ga je junak storil nevede, velja za eno temeljnih del antične dramatike. Slovesa prvovrstne igre pa si Kralj Ojdipus ni zaslužil le zaradi zanimive in pretresljive zgodbe, temveč predvsem zaradi izredno natančno premišljene zgradbe igre, ki gledalcu ne pusti zadremati od začetka pa do konca.

Analiza tragike
To je botrovalo tudi odločitvi botrov bizantinskega šolskega sistema, ki je dramo uvrstilo med obvezno branje, Kralj Ojdipus pa je popolnoma prevzel tudi Racina, ki je tragedijo razglasil za idealno tragedijo, Schiller pa je delo celo nagradil z nazivom tragična analiza. Večne resnice, o katerih govori Sofoklesovo delo, so aktualne tudi več kot 2.000 let po zapisu igre, zato je Kralj Ojdipus tudi drama, ki se lahko pohvali z izjemnim številom modernih interpretacij, ki odkrivajo še ne izpostavljene podrobnosti v besedilu.

Podatki o nastanku Sofoklesovega najpomembnejšega dela so precej skopi. Ker v drami razsaja kuga, ki je Atene zajela leta 430 pred našim štetjem, literarni zgodovinarji sklepajo, da je delo nastalo leta 428 ali 429. Tudi o tem, ali je delo veren prikaz tedanje atenske družbe, lahko le ugibamo, saj je Sofokles pri pisanju drame snov iskal tudi v mitu iz 13. stoletja pred našim štetjem.

123 dram je izginilo
Sofokles ob Ajshilu in Evripidu zaseda tretji prestol, pripravljen za največje mojstre grške antične dramatike. Čeprav sta tudi Evripid in Ajshil zapisala izjemna dela, pa si Sofokles morda zasluži prav vodilni položaj v vrstah grških dramatikov. V svojem življenju naj bi namreč ustvaril kar 130 dramskih besedil, do danes pa se je na žalost ohranilo le sedem njegovih tragedij, Kralj Ojdip – nastal naj bi okoli leta 430 pred našim štetjem – pa velja za največjo Sofoklesovo mojstrovino.