Poleg tega, da so v Mini teatru postavili jaslice, ki jih je oblikoval slovenski lutkar in slikar Milan Klemenčič, avtor zgoraj omenjene prve slovenske lutkovne predstave Mrtvec v rdečem plašču, bodo na Križevniški 1 v petek, 24. 12., ob 18.00 uprizorili tudi predstavo Osel Nazarenski v režiji Edija Majarona in izvedbi Roberta Waltla, Eda Straha in Edija Majarona (ponovitev predstave bo sledila 8. januarja 2011).

Na božični dan bodo v Mini teatru slovenski igralci v okviru projekta Igralci berejo romane pripovedovali zgodbe za otroke in odrasle. Nastopili bodo Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Iva Zupančič, Aleksander Valič in Polde Bibič, Alenka Pirjevec in njena marioneta baletke pa nas bosta popeljali v svet domišljije.

Od slikarstva do sodniškega uradnika
Milan Klemenčič se je leta 1875 rodil v Solkanu očetu Štefanu in mami Ani. Najprej je obiskoval goriško gimnazijo, leta 1890 pa je gimnazijo končal v Trstu. Šolanje je nadaljeval na beneški akademiji, od leta 1892 pa na akademijo Brera v Milanu. Leta 1893 je odšel v München na Schmidtovo slikarsko šolo, že po dveh mesecih je prestopil v Hollosyjevo šolo. V letnem semestru je bil sprejet na akademijo, tu je do leta 1894 hodil v Gysisovo in Herterichovo šolo. Istočasno je obiskoval gledališki tečaj pri K. Lautenschlagerju.

Leta 1895 je odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec pri mornarici, nato je še nekaj časa potoval po Egiptu in Bližnjem vzhodu. Po vrnitvi se je zaposlil kot sodni uradnik, vmes pa je leta 1901 prebil še en semester na slikarski akademiji v Munchnu pri Litzenmayerju. Kot uradnik je služboval v Bovcu in Gorici. Leta 1903 se je z družino naselil v Šturjah in opravljal službo sodnega uradnika v Ajdovščini. V prostem času je slikal.

Med lutkami in slikanjem
22. decembra 1910 je v Malem lutkovnem gledališču v Šturjah začel uprizarjati lutkovne predstave. Po 1. svetovni vojni se je naselil najprej v Domžalah, nato v Ljubljani, kjer se je popolnoma predal lutkarstvu in od leta 1920 do leta 1924 vodil Slovensko lutkovno gledališče, v sezoni 1920/21 pa opravljal tudi službo vodje opreme SNG-ja. Potem ko je gledališče nehalo delovati, se je posvetil slikarstvu, a se je leta 1936 še enkrat vrnil k lutkarstvu, ko je v lastnem stanovanju v Ljubljani prirejal predstave z novimi, miniaturnimi lutkami. Vse do svoje smrti leta 1957 je nihal med lutkami in slikarstvom.