Pravljico o tem, kako so štirje kužki iskali izgubljeno šatuljo, je napisal Marko Radmilovič. Po odru Lutkovnega gledališča Ljubljana so Miki (Miha Arh), Runo (Martina Maurič Lazar), Stivi (Gašper Malnar) in Frido (Asja Kahrimanović) prvič bevskali danes.

Predstavo je režirala Barbara Bulatović, tudi dramaturginja, likovna zasnova in tehnologija scene, po kateri se sprehajajo pesjanarji, sta delo Boštjana Franca Avguština, glasbo je napisal Uroš Potočnik, s tehnologijo lutk se je ukvarjal Mitja Ritmanič, oblikovanje luči pa je bila zadolžitev Božidarja Milerja.

Opomin tudi za odrasle
Čeprav je 40-minutna predstava primerna za otroke od 4. leta starosti dalje, igra tudi na marsikatero struno pri odraslih, ki so otroke pripeljali. Stari Miki tako sanja o časih, ko so bili okrog njegovega doma še travniki, njegove naloge pa so bile prave pasje naloge, ne le preganjanje neizkušenih poštarjev in nadležnih mačk.

Zvestobe se ne da kupiti
Mladi in neizkušeni Runo pa je še poln idealov o tem, kako bo nagrajen za svoja prizadevanja in najdeno šatuljo (ki jo je kot pravi pes odnesel Miki). A Runo ne sanja o kraljevski postrežbi in kupu mesnatih kosti, njegove sanje so take, da gledalce spomnijo na njihove dolžnosti do psov; kuža si želi, da bi ju gospodarja vzela s sabo na morje, jima dala najboljšo pasjo hrano in ju vodila na sprehod vsaj trikrat na dan. Šok zanj je tako še večji, ko na mestu nekdanje šatulje stoji nova, Miki pa ga pouči, da si ljudje za vsako stvar kupijo zamenjavo, celo za psa. "Ampak pasje zvestobe si pa ne morejo kupiti," je njegovo malo zmagoslavje, preden se vrne na svoje stalno mesto.

Kje vse nastopajo psi?
Pasja zvestoba je le eden izmed pojmov, ki jih gledalci spoznajo ali si osvežijo spomin na to, kaj frazem pomeni. Poučili pa se bodo tudi o tem, kakšno je pasje popoldne in kakšen pasji dan, kaj je pasja radost, zakaj je pes človekov najboljši prijatelj in zakaj rečemo, da nekdo laže, kot pes teče.