Oglas
Predstavi režiserja Srečka Fišerja je namreč žirija Borštnikovega srečanja - Jaroslav Skrušny, Ignacija J. Fridl, Ivanka Mežan, Petra Pogorevc in Dragan Živadinov - soglasno podelila nagrado za najboljšo predstavo.
"je predstava Medtem z ubranim zlitjem vseh prvin gledališke govorice, od besedilne zasnove, režijske izčiščenosti, scenografske in kostumografske pomenskosti, do igralske virtuoznosti, na odru uprizorila srhljivo podobo pravkar minulega stoletja, travmatično zaznamovanega z izkušnjo holokavsta." Avtorjem predstave naj bi uspelo z jezikom odrske poezije spregovoriti o neizrekljivem, saj so predstavili protagonista, ki fizično ne more doseči domovine in je obsojen na potovanja v mediju lastnega spomina.Vprašanja o Bogu in gledališču
Prav tako soglasno so žiranti sprejeli odločitev o dobitniku nagrade za najboljšega režiserja. Presežek v režijskem delu je uspel Miletu Korunu, ki je v predstavi Bratje Karamazovi v izvedbi SNG Drame iz Ljubljane mojstrsko zastavil vprašanja o Bogu in gledališču. V polju zadnje tematike je prikazal razmerja med igralcem in njegovo vlogo, naslednje zanimivo razmerje pa je odnos med publiko in igralskim ansamblom. Oder namreč ni več le prizorišče fikcije, ampak dobi samostojni moment, saj vznemirja že z golim dejstvom svoje navzočnosti.
Zdajšnje in prihodnje igralske sile
V naslednjih letih si lahko največje igralske dosežke obetamo od Saše Tabakovića, dobitnika nagrade za najbolj obetavnega igralca. Z izjemnimi interpretacijami vlog so si pet enakovrednih igralskih nagrad prislužili Radoš Bolčina, Silva Čušin, Igor Samobor, Romana Šalehar in Janez Škof. Radoš Bolčina je prepričal z vlogami Odiseja, Taboriščnika, Alda, Brezimnega, Nekoga in Orfeja, s katerimi je kot ena sama večobrazna figura osmislil in osrediščil predstavo Medtem.
Silvi Čušin je veliki met uspel z vlogo kraljice Izabele v predstavi Edvard Drugi, s katero je prinesla razvoj od nemočne, zavržene ženske do maščevalne žene, pravega poosebljenja moči. Igor Samobor se je izkazal z vlogo Ivana Karamazova v predstavi Bratje Karamazovi. Samoborjev Ivan je samotna, shizofrena figura, sestavljena iz množice protislovnih občutkov in stanj, a se vseeno zaveda lastne nedorečenosti, ki mu ne preprečuje, da bi zelo izrecno zastavljal vprašanja o Bogu.
Obdobje zgodovinskih sag
Zadnji par nagrajencev se je pogreznil v zgodovino. Romana Šalehar je interpretirala kraljico Margot v istoimenski predstavi in s svojim krhkim telesom odigrala perspektivo muke, Janez Škof pa je v predstavi Edvard Drugi predstavil notranje razcepljenega kralja Edvarda. Škofov Edvard je prepojen s homoerotiko in ludizmom, vztrajno skriva strah pred vladarsko močjo in determninacijo zgodovine, kar ga pahne na raven otroka.
Dodatki, brez katerih ni predstave
Žirija je s priznanji ovenčala tudi tiste, ki skrbijo za celovito podobo predstav. Aldo Kumar je za glasbo v predstavi Kralj Ojdipus prejel nagrado za glasbo. Kumarju je z večglasjem, recitativom in kanonskim petjem uspelo ustvariti element, ki je enakovredno igri stopnjeval tragičnost na odru. Nagrada ze estetski preboj je šla v roke režiserja Diega de Breje. Ta je z režijama Kraljice Margot in Edvarda Drugega s pomočjo zgolj osnovnih prvin odrske govorice, luči, glasbe, kostumi, in brez odvečnega odrskega dekorja prinesel velik preboj v postavitvah klasičnih historij.
Ponosni lastnik nagrade Dominika Smoleta za dramsko besedilo pa je postal Srečo Fišer. Fišer se je izkazal z dramskim besedilom Medtem, ki ga je oblikoval po motivih iz romana Premirje književnika Prima Levija.
Zvezda večera
Sklepna prireditev jubilejnega Borštnikovega srečanja je bila posebno doživetje še posebej za veliko Borštnikovo slavljenko Mirando Caharijo, dobitnico Borštnikovega prstana. V zahvalnem govoru Caharija ni pozabla omeniti tržaške gledališke publike, ki je zvesto spremljala njeno več kot 40 let dolgo igralsko kariero. Prav tako Miranda Caharija ni pozabila na svoje igralske kolege, ki niso bili le prijatelji, ampak tudi njeni učitelji.
Čeprav Miranda Caharija že skoraj 50 let stoji na odru, pa je poudarila, da prestižna nagrada ne pomeni veličastnega sklepa njene kariere. Ne, Borštnikov prstan, ki ga je sprejela iz rok lanskega nagrajenca Bineta Matoha, razume kot nov začetek.
Ob koncu srečanja
Srečanje slovenske gledališke srene je letos že 40. "taborilo" v Mariboru. Jubilejni tekmovalni program je postregel z osmimi predstavami po izboru selektorja Marka Sosiča. Sosič se je odločil tudi za predstavo 100 minut Tomaža Pandruja, ki pa je zaradi mednarodne zasedbe ni bilo mogoče predstaviti v Mariboru in se tako ni mogla potegovati za priznanja. Letošnje srečanje ni bilo prelomno le zaradi števila 40, ampak tudi zaradi zadnjega leta "službovanja" selektorja Marka Sosiča. Drugo leto bo namreč njegovo mesto prevzel Matej Bogataj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje