Poštarsko pravljico je Martina Maurič Lazar v ciklu Na obisku Lutkovnega gledališča Ljubljana zasnovala po pravljici Karla Čapka. Poštarska pravljica je že drugi avtorski projekt Maurič Lazarjeve v ciklu Na obisku. Njena prva predstava v tem ciklu z naslovom Naredi mi backa je bila večkrat nagrajena, kar ji je odprlo možnost za ponovno ustvarjanje avtorske predstave na malem odru LGL-ja. Cikel je sicer namenjen avtorskim predstavam, v katerih izbrani lutkar prevzame vse vloge, tudi vlogo režiserja. Likovna zasnova predstave je delo Gregorja Lorencija, avtor glasbe je Milko Lazar.

Na predstavi sta Maurič Lazarjeva in Gregor Lorenci, ki je oblikoval lutke, sceno in rekvizite, delala leto dni. V tem času se se "stvari organsko prilepljale nanjo", je pojasnila avtorica; Čapkova Poštarska pravljica jo je privlačila že od otroštva, čeprav je ni čisto razumela. In tako je tudi predstava zasnovana, tako da nekatere stvari niso jasne na prvi pogled, ampak se razjasnijo šele v sosledju dogodkov. Čapkov jezik je za nameček pri predstavljanju določenih idej lahko težaven, avtorica pa se je na jezikovni ravni trudila ohraniti tudi rahlo staromodnost.

Očarljivost preprostosti
Zgodbo v gledališču opisujejo kot "preprosto in naivno, a očarljivo", saj menijo, da je v današnjem času "računalniške polpismenosti" pomembno, da otroci dobijo umetniško informacijo o tem, kako potuje in kako velik pomen ima lahko klasično pismo.

Kdo ponoči ureja pisma?
Glavni junak je gospod Kolbaba, seveda poštar, ki se nenehno pritožuje čez zgodnje vsatajanje, naporno pešačenje in druge pomanjkljivosti svojega poklica. Ko nekoč od same žalosti zakinka ob peči na poštnem uradu, se spusti noč in Kolbaba postane priča skrivnostnim zadevam, ki se ponoči odvijajo na pošti: na dan namreč prilezejo škratje ...

Maurič Lazarjeva avtorske projekte na malem odru ocenjuje kot "drzno potezo" LGL-ja, še bolj drzna pa je po njenih besedah zamisel umetniške vodje, da si je cikel zamislila kot niz "laboratorijskih predstav", v katerih se preizkušajo nove ideje.