V Gallusovi dvorani Cankarjeva doma je bila slovenska premiera opere Rusalka Antonina Dvoržaka. Pravljična predstava je bila premierno uprizorjena junija 2009 na prestižnem britanskem opernem festivalu v Glyndebournu in doživela dobre odzive. Poleg članov ansambla ljubljanske SNG Opere in baleta bodo nastopili še številni tuji gostje.

V Ljubljani je bilo tokrat glasbeno vodstvo v rokah češkega dirigenta Tomaša Hanusa, ki je pred kratkim z velikim uspehom dirigiral Rusalko v režiji Martina Kušeja v Bavarski narodni operi v Münchnu. V izvedbi ljubljanske Opere je predstava zaživela po novi, revidirani partituri. Izvorna režija je delo Melly Still, priznane britanske režiserke in koreografinje, postavitev pa je v Sloveniji režiral Britanec Ian Rutherford.

V alternaciji s češko-bolgarsko sopranistko Christino Vasilevo je v naslovni vlogi nastopila ruska sopranistka Tatjana Monogarova, ki je zaslovela kot Tatjana v operi P. I. Čajkovskega Evgenij Onjegin v režiji Dmitrija Černjakova v moskovskem Boljšoj teatru, so sporočili iz SNG Opera in balet Ljubljana.

Ponovitve predstave bodo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma od 28. do 30. januarja ter od 1. do 4. februarja. Na festivalu v Glyndebournu bodo opero ponovno uprizorili junija in julija.

Dvoržak v zreli podobi
Antonín Dvoržak (1841–1904), avtor številnih komornih in simfoničnih del ter desetih oper, med katerimi štejemo Rusalko (1900) za eno najpomembnejših opernih del na prelomu 19. v 20. stoletje, je bil poleg Chopina in Čajkovskega prvi skladatelj slovanskega rodu, ki se je s svojo ustvarjalnostjo uspel globoko zasidrati v zavesti Zahoda.

Lirična pravljica, opera Rusalka, predstavlja Dvoržaka v njegovi zreli podobi, ko je znal na najbolj prefinjen način obvladovati vse glasbene in dramatske vire, in pomeni vrhunec razvoja poznoromantične dramaturgije. Uspešna povezanost pravljičnega in resničnega sveta, ki jo je Dvoržak spoznal v libretu češkega gledališčnika Jaroslava Kvapila, je skladatelja popolnoma prevzela.

Idilično okolje njegove letne rezidence, kamor se je zatekel v svoje sedemmesečno umetniško snovanje, ga je navdihovalo z bližino gozdnega jezera, obkroženega s starodavnimi drevesi in z zelenimi jasami, in nastajalo je delo, navdihnjeno z magijo pravljice o vodni nimfi - rusalki. Lirični pesimizem fin de sieclovskega časa se je spojil z neustavljivim hrepenenjem, s tematiko ljudske tradicije, Fouquéjevo pravljico Undina, z Andersenovo Morsko deklico in s Hauptmannovim Potopljenim zvonom.

Skladatelj je ustvaril zelo izrazito glasbo bogatih barv, polno melodičnih fantazij in instrumentalnih mojstrovin, ki odslikava igro valov in odsev meseca na površini jezera − operno pravljico o nesmiselni ljubezni med človekom princem in vilo rusalko, na koncu namesto s harmonično potešitvijo poveličano s smrtjo.