Predstava se dotika ljubezni; eden njenih osrednjih elementov pa je filmski izraz, ki ga je režiser vpletel v dogajanje na odru. Plesalci in igralci (v zasedbi jih je petnajst) ob izvirni glasbi Davida Eugena Edwardsa z gibom komunicirajo z občinstvom in s projekcijskim platnom.

Besedilo predstave je oblikoval pisatelj Peter Verhelst, za režijo filmskih podob, ki se izmenjujejo na platnu, pa je poskrbel kar Wim Vandekeybus sam.

Režiserjeva petnajsta koreografija je blizu nemškemu ekspresionizmu, gledalce pa skuša spodbuditi k razmišljanju o tem, kaj sploh je ljubezen, ali nas ljubezen spusti v pekel ali povzdigne v nebesa?

Instinktivno telo
Wim Vandekeybus je s svojo skupino Ultima Vez, ki jo je oblikoval po dveh letih dela z Janom Fabrom, prvo predstavo Česar se telo ne spominja na oder postavil leta 1987.

Zanje sta značilni predvsem izvirnost in velika dinamičnost predstav, ki je pustila močan pečat v razvoju sodobnega plesa. Središče njegovega dela je instinktivno telo, glasba pa je zelo pomemben del njegovih predstav. Doslej je sodeloval že z umetniki, kot so Peter Vermeersch, Thierry de Mey, David Byrne, Marc Ribot in Eavesdropper.