Oglas
Partitura ruskega skladatelja Sergeja Prokofjeva je liku Pepelke dodala nove dimenzije. Namesto omejevanja na vlogo uboge pastorke je Prokofjev naslovno vlogo baleta oblikoval kot aktivno in neizprosno iskalko ljubezni. Tako je primabalerini omogočil večjo izrazno svobodo in iz nje naredil resnično zvezdo baletne pravljice, katere ponovitev si bo mogoče ogledati 8. 11. ob 19.30.
Novi vsebinski poudarkiDrugače od drugih materializacij zgodbe o Pepelki Prokofjeva različica veliko vlogo nameni tudi očetu in materi, tradicionalno odsotnima likoma. Pepelkina mati oziroma čarobna vila je pravi vir življenja, ki vodi svojo hčer. Podari ji preprosto, a čudovito obleko, ki poudari njen svetel in skromen značaj, obenem pa jo opozori, da naj si oči ne prekriva s tančico iluzij. Sooči naj se z realnostjo in se poda v življenje.
Zanimiv poudarek postavitve je tudi osredotočenost na Pepelkino nožico. Princ izvoljenke ne išče s čeveljčkom - vodi ga odtis nožice. Tudi nožica je simbol Pepelkine skromnosti in prepriča princa, da je dekle prava izbira.
Po stopinjah Sergeja Djagileva
Skupino Les Ballet de Monte Carlo danes vodi koreograf Jean-Christoph Maillot. S svojim delom, ki je sinonim za popolno baletno tehniko, ohranja izročilo znamenitega ruskega baletnega impresarija Djagileva, ki je na začetku 20. stoletja za dom svoje baletne zasedbe izbral kneževino Monako.
Predstavo je režiral Jean-Christoph Maillot, ki je tudi avtor koreografije. Baletniki bodo na sceni Ernesta Pignona Ernesta zaplesali v kostumih Jeroma Kaplana, ki je bil pri snovanju oblačil pozoren na njihovo simboliko. V predstavi, "oropani" uporabe besed, so namreč oblačila pomemben medij podajanja zgodbe o značajskih posebnostih dramskih likov.
Pogled skozi prestižno kožo
Kostumografa Jeroma Kaplana je pri snovanju vodila misel, da z obiljem prosojnih in bleščečih tkanin ustvari iluzijo pogleda na golo kožo. Razkritje gole kože naj bi namreč omogočalo vpogled v človekovo intimo. Seveda je kostume obdaril s pridihom prefinjenosti in fantastičnosti, pri tem pa je iskal navdih tudi v modnih smernicah 18. in 19. stoletja, ki jih je povezal z modernimi podrobnostmi.
Baletni izumitelj
Les Ballets de Monte Carlo je eden iz peščice baletnih ansamblov, katerih predstave niso le simbol sodobnih trendov v baletni umetnosti, ampak slednje - pogosto z radikalnimi potezami v koreografiji - tudi začrtujejo. Rojstvo monaške skupine je povezano z znamenitim imenom Sergej Djagilev. Ta je stik z umetnostjo vzpostavil prek slikarstva. Vpletel se je v posel organiziranja slikarskih razstav, kasneje pa se je lotil tudi prirejanja koncertov in baletov. V skupino mu je uspelo povezati vodilna imena ruskega baleta - tudi Ano Pavlovo in Vaslava Nižinskega -, za sedež svoje ekipe pa si je izbral Monako.
Odločilno leto 1985
Po Djagilevi smrti se je skupina sicer razšla, a zametki monaškega baleta so preživeli. Do leta 1985 se je baletni ansambel - v vedno novih zasedbah seveda - večkrat zbral in razšel. Temelji sedanje skupine Les ballets de Monte Carlo pa so bili zapečateni istega leta, ko je ansambel postal uradna baletna skupina kneževine Monako. Sedanji koreograf in vodja Jean-Christoph Maillot se je skupini pridružil leta 1992, že naslednje leto pa je prevzel vlogo režiserja in koreografa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje