Slovenska krstna uprizoritev besedila Cenci, ki ga je napisal angleški romantik Percy Byssh Shelley, se je zgodila na Velikem odru Mestnega gledališča Ljubljanskega. Uprizoritev tako pade na predvečer pogubljenja Cencijevih, plemiške družine, ki je pred 400 leti živela v Rimu; 11. septembra naj bi glede na današnje podatke umrla Beatrice Cenci.

Družino je zaznamovala neizmerna krutost, vzporedno z njo pa pohlepnost cerkvenih oblasti. Vse od njihovega propada je usoda Cencijevih navdihovala likovne in literarne ustvarjalce, med njimi tudi Shelleyja (1792-1822), ki je med bivanjem v Italiji videl Renijevo sliko Beatrice Cenci, že predtem pa je raziskoval faktografsko zgodovino Cencijevih. Nastalo je besedilo, ki ga danes razumemo kot romantično tragično pripoved o prepadih med dobrim in zlim, polovicah, ki ločujeta človekovo bistvo.
Dolgo časa je besedilo veljalo le za bralno dramo, predvsem zaradi tematik očetomora in še občutljivejšega incesta. De Brea je z dramaturginjo Petro Pogorevc precej skrajšal besedilo, ki po njegovih besedah odpira tako javno kot zasebno raven.

Samo en izhod
V središče tragedije sta postavljena demonični grof Francesco Cenci (Uroš Smolej) in njegova hči Beatrice (Jana Zupančič). Cenci je človek zlobnih dejanj, hlepeč po bolečini vsakogar, ki pride v njegovo bližino, tiranski mučitelj svoje družine, posebej druge žene Lucrezie (Bernarda Oman) in sinov. In nihče, tudi kardinal Camillo (Lotos Vincenc Šparovec), papežev zaupnik, se mu ne upa upreti, ko grof brezbožno nazdravlja smrti svojih sinov. Edina, ki se mu postavi po robu, je Beatrice. Zanjo si Cenci izmisli strašno kazen, s katero jo želi popolnoma ponižati. Vrhunec njegove sprevrženosti je posilstvo hčerke.

Dekletov odziv je lahko zgolj upor, ne pomaga pa ji niti vanjo zaljubljeni Orsino (Jure Henigman), ki je poln praznih besed in obljub. Na koncu se zdi, da je smrt edini izhod iz tega diaboličnega, povampirjenega sveta.

100 let do prve javne uprizoritve
Cencijeve so prvič javno uprizorili šele sto let po nastanku, tematika pa je navdihovala tudi marsikaterega znanega dramatika in likovnika, med drugim Stendhala, Dumasa, Moravio. Odmevna pa je bila uprizoritev zgodbe o Cencijevih Antonina Artauda leta 1935 v Parizu.

Za slovensko krstno uprizoritev je tragedijo prevedel Srečko Fišer, ki meni, da mora biti "današnji prevod - današnje besedilo", poleg tega pa mora biti primeren za izvajanje. Fišer je tudi povedal, da se Shelleyjev idiom ne prilega slovenski pesniški in dramski tradiciji, kljub temu je zadovoljen z izdelkom, čeprav ga je režiser precej črtal, kar pa razume.

Diego de Brea je obenem scenograf in glasbeni opremljevalec predstave, kostumograf je Leo Kulaš, svetlobo je oblikoval Branko Šulc, lektoriral pa Arko.

Podelitev Dnevnikove nagrade
Že 22 let zapored je časopis Dnevnik na prvi premieri sezone v MGL-ju podeli nagrado najboljši ustvarjalki ali najboljšemu ustvarjalcu pretekle sezone. Prejela jo je Petra Veber Rojnik za vlogo Katarine v krstni uprizoritvi Dragice Potočnjak Za naše mlade dame. Lani je nagrado prejela Iva Krajnc za vlogo Lolite v predstavi po istoimenskem romanu Vladimirja Nabokova. Uprizoritve gledališke sezone 2008/2009 je ocenjevala komisija v sestavi Tanja Lesničar-Pučko (predsednica), Egon Bavčer in Nada Drofenik.