Oglas
Martin Kušej, gledališki režiser s koreninami na avstrijskem Koroškem, je namreč na oder ljubljanske Drame postavil komedijo Šparovček, ki jo je po predlogi drame Eugena Marina Labicha spisal nemški dramatik Botho Strauss. Skozi igro Igorja Samobora, Saše Pavček, Maše Derganc, Janeza Škofa in Bojana Emeršiča je bilo mogoče spremljati zgodbo o provincialnih veljakih, ki se podajo na potovanje v Pariz. Ta pa tokrat ni nič kaj očarljiv, saj ga pretresajo študentski nemiri.
Kako najbolje vnovčiti prašičkovo drobovje?Drama, ki jo je Botho Strauss napisal na začetku 70. let, torej le malo po "razsajanju" upornih študentov v vročem letu 1969, je seveda ostra družbena kritika, zavita v piker humor. Obdana z varno in znano domačnostjo znanega družbenega okolja se skupinica veljakov iz francoske province počuti izrazito pomembna. Zadovoljni sami s seboj se redno srečujejo na kvartopirskih večerih, dobitke pa shranjujejo v posebno blagajno oziroma v klasičnega prašička. Ko ga spitajo, se po dolgotrajnem premlevanju in izdatnem izmenjevanju (pre)številnih besed končno odločijo, da si bodo s prašičkovim "drobovjem" plačali potovanje v Pariz.
Pariz, kakršen ne bi smel biti
Sanje o romantičnem mestu, polnem veselja, zabave in lepote se razblinijo že hitro po prihodu. Rentnik, njegova ne več najmlajša sestra, njegova za ženitev godna hči, posestnik, apotekar, davkar in notar, nemudoma po prehodu skozi mestna vrata postanejo žrtve mestne "drhali". Kot da Pariz ne premore drugih prebivalcev, kot so tatovi, sleparji, pošastno neučinkoviti policaji in vzvišeni natakarji ter seveda uporni študentje. Potovanje izprazni osebne blagajne vrlih provincialcev, ki se vrnejo v domače zavetje. Kjer lahko spet začno akumulirati kapital, namenjen financiranju še neopredeljenih prihodnjih podvigov.
Komedija se mora zliti z družbenim okoljem
Martin Kušej, ki je zadnji dve leti oblikoval gledališki program salzburškega poletnega festivala, se režije komedije loteva na prav poseben način. Ne zanima ga le besedilo. Zanima ga tudi občinstvo, ki mu je predstava namenjena. Postavitev dramskega besedila skuša nekako prirediti družbenemu okolju, v katerem režira, da bi bilo sporočilo predstave čim bolj relevantno trenutku in prostorski determinanti, ki predstavljata realnost, v katero se odvija predstava.
Tokrat se je slovensko občinstvo s francoskim dramatikom Eugenom Laibichom srečalo posredno; prek sodobne priredbe njegovega izvirnega besedila. Slovenci pa so že davno spoznali tudi "pravega" Labicha. To je bilo že v 80. letih 19. stoletja, ko je Dramatično društvo uprizorilo predstavo Pojdemo na Dunaj. Čeprav je bil naslov "izumljen" na Slovenskem, pa se je pod njim skrivala prava Laibichova drama, katere vsebina je precej spominjala na delo, ki ga tokrat predstavlja SNG Drama Ljubljana.
Martin Kušej drugič v Sloveniji
Leta 1961 v koroškem mestu Wolfsberg rojeni Martin Kušej se je v zadnjih letih prebil med najbolj cenjene gledališke režiserje nemško govorečega kulturnega območja. Pred "davnimi" leti smo njegov režijski prijem spoznali tudi že Slovenci. Še preden se je Slovenija osamosvojila je tedaj zares še dokaj "zeleni" gledališki ustvarjalec kot asistent režije deloval v ljubljanski drami. Kljub temu tokratnega angažmaja v Ljubljani ne razume kot popolno vrnitev v njemu že znano okolje. Kot smo že omenili, skuša Martin Kušej vsako predstavo prilagoditi družbenemu kontekstu, v katerem bo uprizorjena. In Slovenija 15 let po osamosvojitvi in vpeljavi demokracije je za na družbene fenomene občutljivega režiserja precej drugačno ustvarjalno okolje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje