S plejado osebnosti, ki jih je menjal, je Pessoa v poeziji oblikoval mnogoglasje, vanjo vnesel dramatičen dialog, konflikt in dejanje. Foto:
S plejado osebnosti, ki jih je menjal, je Pessoa v poeziji oblikoval mnogoglasje, vanjo vnesel dramatičen dialog, konflikt in dejanje. Foto:
Edino Pessojevo dramsko delo, Mornar (1914), je pravo nasprotje dinamičnega načela, ki se ga je držal v poeziji. Foto: EPA
Jernej Lorenci
Predstavo je režiral Jernej Lorenci, ki je znan po nekonvencionalnem pristopu k dramaturgiji. Foto: SLG Celje

Na malem odru SNG-ja Drama Ljubljana je oživel težko ulovljiv, zmuzljiv miselni svet enega največjih pesnikov 20. stoletja, Portugalca Fernanda Pessoe (1888-1935). Mornarja, njegovo statično dramo v eni sliki, je prevedel Miklavž Komelj, režijo pa je prevzel Jernej Lorenci, kar je po mnenju direktorja in umetniškega vodje ljubljanske Drame Janeza Pipana vsekakor ustrezna odločitev. Tako kot besedilo Mornar se tudi Lorenci v svojih režijah dotika mejnih področij gledališča, kar je v Mali drami dokazal že z deli Razmadežna, Črimekundan ali Brezmadežni in Podzemnim bluzom.

Izbruh ustvarjalnosti
Mornar je edino Pessoevo dokončano dramsko besedilo; napisal ga je v eni sami oktobrski noči leta 1913. Sicer le redko uprizorjeni Mornar preizprašuje različne meje, med njimi tudi to, kje se konča poezija in začne gledališče.

Življenje je sen
Pessoa je v Mornarju izrisal večino tem, ki se jim je posvečal tudi v poznejšem ustvarjanju: odnosu med osebo in masko, vprašanju niča in (ne)zmožnosti govorice. Eno ključnih vprašanj, ki jih zastavlja Mornar, je: "Kakšna bi bila je sedanjost brez ustvarjene, potvorjene preteklosti? Kaj niso včasih sanje resničnejše od nas samih?"

Vojna navznoter
Jernej Lorenci si Mornarja razlaga v kontekstu potovanj, tokrat v labirintu človeške zavesti. Za popotnico, tako Lorenci, sta potrebna obilje časa in ne več skrita smrt. Režiser se ob tem sprašuje, ali je nevarnejše potovanje v Bagdad ali vase, zato je Mornarja označil za "potovanje v notranji Bagdad".

V predstavi nastopajo tri čuvarke, ki bedijo ob mrtvem dekletu; odigrale jih bodo Petra Govc, Saša Mihelčič in Iva Babič. Čuvarke, ki nimajo identitete, preteklosti in spomina, rišejo pokrajino pozabljanja, brezčasnosti, v kateri je zanje edina oporna točka zgodba o mornarju, ki si je iz namišljenih spominov naslikal fiktivno pokrajino spomina. Govčeva, ki je do zdaj nastopila v vseh Lorencijevih predstavah v Mali drami, meni, da je režiser vse bolj radikalen.

Pri predstavi sodelujejo še scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulovič, avtor glasbe Branko Rožman, oblikovalec luči David Orešič in asistentka dramaturgije Eva Mahkovic.