gibom, pravita plesalca in koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek.

"Unikaten umetniški par slovenske plesne scene," je zapisal Vojko Vidmar ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada za njun plesno-koreografski opus v zadnjih dveh letih, predvsem za avtorski plesni duet Štirinajst ter umetniško zasnovo in realizacijo plesne predstave Korak v dvoje po Pii in Pinu.
Močan pečat na polju slovenskega sodobnega plesa sta vtisnila s prepoznavnim plesnim in koreografskim izrazom, ki ga razvijata v nizu plesnih duetov v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana. Od prvega dueta (8 let) sta prejela več nagrad, konec decembra 2014 sta predstavila petega, 16, v katerem se v koreografijo že tihotapijo drugačne kvalitete, pogojene s plesalčevim telesom pri štiridesetih letih.

Ko sta se s predstavo Korak v dvoje po Pii in Pinu v produkciji Anton Podbevšek Teatra in Flote poklonila enemu največjih slovenskih plesnih parov, Pii in Pinu Mlakarju, je presenetila tudi svojevrstna vzporednost njihovih zgodb, od novomeškega izvora, prepleta poklicne in zasebne poti do popolnosti umetniškega izraza in podobnih koreografskih pogledov.
Za predah ob podelitvi nagrad nista imela časa. Gregorja, ki v zadnjih letih sodeluje z režiserjem Jernejem Lorencijem, je polno zaposlovala velika gledališka koprodukcija Iliade, kjer je poleg koreografije po Cavazzovi poškodbi prevzel še vlogo Hefajsta, Rosana pripravlja koreografijo za gledališko in plesno predstavo, posvetiti pa se mora še koncu magistrskega študija. Junija ju čaka maratonski duet, v katerem bosta predstavila izseke vseh svojih petih avtorskih plesnih duetov.

Oba sta iz Novega mesta in verjetno sta se poznala že prej, a prvič sta v isti predstavi plesala leta 1996, v Faričevi Posvetitvi pomladi. Vajin prvi skupni avtorski projekt je sledil sedem let pozneje – Ana is the name of the rose (2003). Kako se spominjata skupnih profesionalnih začetkov?

Rosana: Najini plesni poti sta bili drugačni. Ko sva se spoznala, je Gregor še vztrajal pri džezbaletu in tehniki horton, sama pa sem se že prej odločila, da se želim ukvarjati s sodobnim plesom. Še v Novem mestu sem hodila na plesne klase, ki so jih vodile

plesalke iz Plesnega Teatra Ljubljana (PTL), tam sem se seznanila s sodobnim plesom in se zaljubila vanj, potem sem začela plesati v PTL-ju in od tam nadaljevala plesno kariero. Pri Fariču pa sva se prvič srečala na odru. Potem sva se zaljubila in postala par.
Gregor: Spomnim se najinega prvega dueta v okviru predstave Posvetitev pomladi, skupaj sva odplesala kratek in hiter duet. Pozneje sva začela avtorske duete. V tistem času sva veliko plesala, tudi za druge koreografe, res pa sva najpogosteje delala s Faričem. Včasih je bilo lepše živeti kot plesalec.
Kaj to pomeni? So bili pogoji boljši?
Rosana: Odnos do kulture je bil na splošno drugačen. Plesna scena je bila živahna, na voljo je bilo več izobraževanja in tudi v plesnih predstavah se je v glavnem plesalo.
Gregor: Imeli smo srečo, da je v PTL-ju potekalo veliko klasov različnih plesnih tehnik pod vodstvom tujih pedagogov. Tako si se dejansko lahko izuril v posameznih plesnih tehnikah in jih uporabljal. Danes klasov skorajda ni, obstajajo le plesne delavnice.
Rosana: Za mlade plesalce v Sloveniji je danes težje. Pravo plesno znanje lahko dobijo le v tujini.
Velik pečat v slovenskem plesu sta pustila s svojim nizom duetov, konec prejšnjega leta sta predstavila že petega. Po svoje se zdi logično, da sta se tudi kot zasebni par lotila plesnega raziskovanja moško-ženskega odnosa. S kakšno idejo sta se lotila prvega dueta – 8 let?

Rosana: V resnici je šlo za praktičen splet okoliščin. Potrebovala sva denar in se prijavila na tekmovanje v Beogradu. Odločila sva se, da izhajava iz sebe – sva ženska in moški, sva partnerja. Želela sva narediti zmagovalni duet, zato sva spodbujala tudi atraktivnost. Že v osnovi pa je moško-ženski duet hvaležna forma v plesu. Prav skozi ta duet sva odkrila prednost najinega skupnega delovanja; našla sva potencial drug v drugem in odkrila plesni izraz, ki je značilen prav za naju ali, kot rečemo v vsakdanji govorici: "To sta pa lahko samo vidva", kar je za prepoznavnost plesalca na trgu neprecenljivo. In ker je bil prvi duet tako uspešen, sva čez dve leti naredila naslednjega, nato pa se odločila, da takšne plesne duete nadaljujeva in jih razvijava vsaki dve leti.

Vsaki dve leti sta na oder postavljala isto temo – vajin intimni in profesionalni odnos.
Rosana: Tema ni vedno ista! Med enim in drugim duetom sta vedno minili dve leti. Tema nikoli ne more biti ista, saj se odnos spreminja vsak dan.
Seveda se profesionalni in zasebni odnos razvija, tudi mi sami se spreminjamo. Pa kljub temu – sta se kdaj spopadala z zastoji, z občutkom izčrpanja materiala ali pa sta se počutila zasičena z izplesavanjem vajine intimne zgodbe?

Gregor: Med procesom dela pri predstavi Duet 012 ali Štirinajst sva se soočila z vprašanjem, kako naprej. Nisva se želela ponavljati. A ne gre za to, da iščeš nekaj drugačnega, najboljše je slediti samemu sebi, da znaš uporabiti samega sebe, kakršen si, to, kar je v tebi, in to, kar iz tebe izhaja. Kot je povedala Rosana, nenehno se spreminjaš, noben dan ni enak drugemu. Zato nima smisla, da bi se a priori trudil nekaj spreminjati in delati drugače samo zaradi strahu pred ponavljanjem.
Lahko za nazaj opazita kakšno linijo, značilnost v razvoju teh duetov – kaj ostaja, kaj se je spreminjalo?
Gregor: V prvih duetih sva bila veliko bolj dinamična in hitrejša, a včasih dinamika deluje kot atrakcija, s katero prekriješ druge stvari. Da najdeš stabilnost v nekem kadru, je močno odvisno od tega, kako utelesiš material. Zdaj ko sva starejša, se neka situacija ali gibalni material utelesi popolnoma drugače kot prej, ko se nisem bil zmožen skoncentrirati na neko situacijo v tolikšni meri, odpreti trenutek in je zato šlo več stvari mimo. Zdaj ne gre mimo mene noben moment več. 45 minut dueta je zame kot intenziven FBI-tečaj v percepciji. Izjemno moram biti dovzeten za vsak premik in vsako situacijo, ki se zgodi. Tudi vsaka predstava ni ista, danes ali jutri jo lahko doživiš na zelo drugačen način.
Rosana: Zdaj potrebujem jasen razlog, kaj, kako in zakaj počnem v plesu. Včasih mi je bilo dovolj, da samo plešem. Že samo to dejstvo me je zadovoljilo. Sčasoma postaneš čedalje bolj zahteven do samega sebe in do svojega dela ter se ga lotiš bolj studiozno. To je del osebnega in profesionalnega razvoja. Pri sebi moram predelati ogromno podatkov, da upravičim, zakaj nekaj počnem na odru, kaj bo to meni predstavljalo in kako bo občinstvo bralo moj ples.
Gregor: Vsaka izkušnja pripelje na drugo stopnjo. Pri plesu je zelo pomembno, da na podlagi nekega gibalnega materiala, ko zgradiš posamezen kader in ga začneš plesati ter obdelovati, že s tem, ko ga preciziraš in konkretiziraš, začneš ta kader konkretno spreminjati. V najinih zadnjih duetih se je odnos na odru stabiliziral, kadri so stabilnejši, uporaba prostora je v večji meri konkretna. Tako tudi kadri postajajo natančnejši. V večji meri paziva, kako konkretizirava prostor, telo, odnos, ali naslavljava sebe ali partnerja ali se nanašava na prostor, na dinamiko ali na posamezen trenutek. Zato je moja koncentracija v trenutku večja in me predstava bolj utrudi.
Rosana: Ni praznega lera, ni odvečnega časa, predstava je kompaktna. Na splošno imam rada takšno gledališče. Povej, kar imaš povedati, da se stvari ne razvlečejo, brez balasta. Le tri sekunde predolga pavza lahko pokvari ritem prizora.
Gregor, uporabil si pojem kadra, kar je nenavadna oznaka za govor o plesni predstavi. Je to povezano tudi s tvojim pogledom koreografa in asistenta režije v gledaliških predstavah?
Gregor: Rosana je že pred časom povedala, da ples doživlja tako kot film. Trenutek situacije je nujno treba konkretizirati, ga kadrirati, sicer lahko zaide v eksperiment, v atmosfero, ki pa ni natančna. S predolgo pavzo lahko izničiš vse, kar si prej vzpostavil, lahko poruši občutek tega, kar je bilo. Ples je zame po svojem principu bližje glasbi kot gledališču. Glasbo tudi utelesiš med poslušanjem. Glasba te povede, deluje na čutila, zato moraš biti zelo konkreten pri določanju dinamike, na primer kje narediti odmore, kako boš ponavljal vzorce, kateri trenutki sprožijo emocijo.
Stvar pogleda, atletike očesa je, da znaš prebrati transparentnost telesa. Pri plesu je točno to – ti nimaš vloge. Ples je točno to, kar je, nič več in nič manj. Gledališče in ples oziroma igra in ples zame stojita na dveh različnih koncih. V gledališču gre dramaturgija čez neko vsebino, tekst, pri plesu pa je zgodba že napisana. Zgodba so telesa. In vse, kar pride iz telesa, je zgodba. Vse drugo je glasba. Kar vidi gledalec, je njegova lastna izkušnja. Bolj ko konkretiziraš situacije, bolj se gledalec lahko poistoveti s tem in si plete svojo lastno zgodbo.
Je sprememba, ki sta jo omenjala v vajinem pristopu in doživljanju med prvimi in poznejšimi dueti, povezana z večjo (samo)refleksijo ali z razvojem plesalčevega telesa, večjim zavedanjem telesa?
Gregor: Oboje se združi. Starejši ko si, bolj si izkušen in več refleksije premoreš, po drugi strani pa tudi prepoznaš, kako neka stvar izzveni. Zdaj se znamo veliko bolje poslušati in opazovati, kaj se dejansko zgodi. Poslušati situacijo nasploh, posamezen trenutek, telo v situaciji, odnos. Seveda to lahko apliciramo na moje življenje ali emocijo, a pri plesu je pomembno, da se znaš od tega tudi distancirati. Ni ti treba igrati svoje emocije, ni ti treba igrati nobenega lika, nobene vloge. To, kar je, je že dovolj.
Rosana: Ker si to že naredil z gibom. Že sam gib tako natreniraš, da v tebi med izvedbo sproži določeno emocijo.
Gregor: Ko nekaj narediš, se emocija sproži zaradi same situacije, tvojega vložka, dinamike.

Je pri tem kakšna razlika, ko plešeta svoj material ali material drugega koreografa oziroma ko koreografirata sebe ali druge plesalce?
Gregor: Ne gre le za plesni dril, sama koreografija kot cilj ni pomembna. Na začetku imaš neki motiv, a bistven je ta vidik percepcije, kako se ti koreografija dogaja, kako izvajaš gibalni material, kako čutiš, kak pogled, odnos imaš do tega, kar delaš. Pri plesalcu se vse to opazi bolj kot golo dejstvo, kaj počne. Ples je živa umetnost. Sam gibalni material moraš kot plesalec utelesiti, a na začetku je to "zgolj material", kot da bi imel en tekst in z njim lahko narediš ogromno različnih stvari. Zanima naju, kako utelesiš ta material in ga spraviš v dinamiko, kakšen odnos imaš do tega materiala, ko ga izvajaš. Vsaj nama je to pri najinih duetih najpomembneje.
Vajine predstave zaznamujeta plesna virtuoznost, tehnična popolnost, ki se v tistem delu sodobnega plesa, ki vse manj "pleše" v klasičnem smislu, izgubljata. Sta pri tem stroga do sebe – pri disciplini in stališču do sodobnega plesa?
Gregor: To razumem podobno kot pri poslušanju glasbe – eksperimentalno glasbo lahko poslušaš informativno ali z nekega vidika, prepoznavaš zvoke, a se lahko hitro naveličaš in potem je lepo slišati neko melodijo, skladbo. Pri plesu je enako. Zakaj ne bi delali glasbe s telesom? Zakaj bi nenehno nekaj preiskovali in eksperimentirali? Gre točno za to, da konkretiziramo in zakoličimo situacije. Največja težava je razkol med koreografijo in improvizacijo. Tudi dobri glasbeni improvizatorji preigrajo veliko komadov, tako da ne moreš več ločiti izkušnje in tehnične podkovanosti od eksperimenta. V nasprotnem primeru pa vsak lahko začne eksperimentirati in to poimenuje ples, in če ga gledalec ne razume, je to njegova težava.
Rosana: Ko ples postane filozofija, se raje umaknem.
Gregor: Ali te zadene ali te pa ne. Zelo preprosto.
V Anton Podbevšek Teatru sta pred dobrima dvema letoma ustvarila Korak v dvoje po Pii in Pinu, posvetilo velikima slovenskima plesalcema Pii in Pinu Mlakarju. V njunem baletu Lok oziroma v Suiti Maruše in Vojka Vidmarja, ki je nastala po motivih Loka, sta našla vzporednice z vajinimi dueti. V predstavi sta poleg fragmentov tega baleta združila še sodobni ples, flamenko in igro.
Rosana: Tudi v tej predstavi sva vpeljala linijo duetov. Igralca Jette Ostan Vejrup in Borisa Ostana sva povabila k predstavi, ker je njuna življenjska zgodba podobna zgodbi zakoncev Mlakar – spoznala sta se na šolanju v tujini, nato pa se je Jette tako kot Pia preselila v Slovenijo. Flamenko ples Ane Pandur sva vključila zato, ker se je Pia Mlakar rada poigravala s kastanjetami, pravzaprav sta oba Mlakarjeva menila, da se strast brez kastanjet ne more izraziti.
Gregor: Vez med preteklostjo in prihodnostjo smo ohranili tudi z generacijsko raznolikostjo nastopajočih. Mlada plesalca Petra Zupančič in Jan Ravnik sta odplesala fragment koreografije Pie in Pina Mlakarja Lok. Predstavo smo zasnovali na podlagi potovanja Pina Mlakarja po Italiji in njegovega opisovanja, kako je na poti doživljal kulturo, umetnost, arhitekturo prostorov in ljudi, kar v svoji knjigi opisuje na zelo zanimiv način, skozi ritem, dinamiko njegovega premikanja skozi prostor. Njegovo razmišljanje je zelo sodobno, a ga le slabo poznamo.
Rosana: Zgodba Pie in Pina Mlakarja naju je popolnoma presenetila. Celovečerni baletni duet Lok sta na oder postavila že leta 1939, sama, celo z odlomkom v tišini, kar je bilo za tisti čas neverjetno. Navdušil naju je tudi njun pristop, kako sta se lotevala giba, na kaj vse sta bila pozorna. Pri preučevanju njunega dela sva odkrila ogromno podobnosti z najinim pogledom na koreografijo duetov – ne v sami formi, temveč v koreografskem pogledu.
Kakšni so vajini dogovori in načrti v prihodnjem obdobju?
Rosana: Trenutno kot koreografinja sodelujem z režiserjem Vinkom Möderndorferjem pri predstavi Odvratne rime (premiera bo 26. 2. v Lutkovnem gledališču Ljubljana, op. a.), kot ena od treh koreografinj bom sodelovala pri novem plesnem triptihu Urše Rupnik (Izgubljena v koprodukciji Studia za svobodni ples in Cankarjevega doma ter koreografiji Rosane Hribar, Maše Kagao Knez in Daše Lakner bo premiero doživela konec marca v Cankarjevem domu, op. a.), nato pa se bom posvetila zaključku magisterija (plesni duet 16 je nastal tudi v okviru magistrskega študija na AGRFT-ju, smer Umetnost giba, op. a.) – čaka me še teoretični del.
Gregor: In pa "maraton". Bo kar naporno. Žal se večkrat zgodi, da se veliko dela strne v določenem obdobju in ni enakomerne porazdelitve čez leta.
Junija bosta v Cankarjevem domu izvedla maratonski duet (predstave 10 let, Duet 012, Štirinajst, 16) in v enem večeru odplesala kar štiri predstave – vse razen prve? Naporna preizkušnja, tudi za trenirano plesno telo.
Rosana: Ne le 8 let, tudi 10 let bova odplesala le v fragmentih, ker celotne predstave ne zmoreva več odplesati. Telo se postara, zato bova morala narediti izbor materiala iz vseh predstav.
Gregor: Predstaviti "cukrčke" in izbrane pomenske kadre v enem večeru, v novi celoti.
Ni pa ta maratonski duet napoved konca vajinega niza plesnih duetov?
Gregor: Upajmo, da ne.
Rosana: Želiva si plesati, vse dokler bi zmogla. To bi se mi zdelo zares zanimivo – kakšen bi bil najin plesni duet pri 60 letih.