Filmsko občinstvo je Pio Zemljič (1975) že leto po diplomi na AGRFT-ju, opazilo v Varuhu meje (2002) v režiji Maje Weiss, v slovenska srca pa se je zapisala z vlogo Bronje v (zdaj drugem, takoj po Gremo mi po svoje) najbolj gledanem slovenskem filmu vseh časov, Naberšnikovem Petelinjem zajtrku, posnetem po istoimenskem romanu Ferija Lainščka. Od leta 2009 je Zemljičeva, prej igralka mariborske Drame, članica ansambla Slovenskega ljudskega gledališča v Celju.

Nagrado Prešernovega sklada je prejela za vloge Pie v predstavi Zapiranje ljubezni (Mini teater in MG Ptuj), Vodje v predstavi Krči in Nathalie Oppenheim v predstavi Kako poveš, kar si odigral (SLG Celje) ter Jasne v filmu Panika (RTV Slovenija). Kot je zapisal Robert Waltl, je v slovenskem umetniškem prostoru zablestela s fascinantno energijo, ki že dve desetletji privlači pozornost občinstva in kritike. Njen igralski razpon je izjemno širok, pokazala se je kot avtentična junakinja klasičnega repertoarja, istočasno pa do popolnosti tolmači vloge sodobnih mladih žensk. Z lahkoto in virtuoznostjo zleze v kožo fatalne zapeljivke, romantične ženske ali z nevrozami moderne družbe destabilizirane persone.

Z vlogo Pie, ki jo je v pretekli sezoni odigrala v Zapiranju ljubezni Pascala Ramberta v režiji Ivice Buljana, je očarala tako občinstvo kot kritike, ki so enotno ponovno prepoznali razkošnost njenega enkratnega talenta. V pretresljivi drami o tem, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine, zgodbe o paru, ki skuša končati in zapreti skupno zgodbo, je nastopila skupaj z življenjskim sopotnikom Markom Mandičem, s katerim imata "v resničnem življenju" dva sinova. Predstava je bila izjemno odmevna, seveda tudi zaradi izbire igralskega para, v kateri sta se morala Pia in Marko na željo avtorja naslavljati s pravimi imeni in zato, kot razmišlja Zemljičeva, odprla dodatno polje asociacij tako pri gledalcih kot pri njiju.

Čeprav je bila v dneh pred podelitvijo nagrad Prešernovega sklada polno zaposlena s snemanjem novega filma Damjana Kozoleta - nazadnje smo jo na platnih videli v Paniki v režiji njene sestre Barbare Zemljič -, si je Pia utrgala nekaj časa za kratek pogovor.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada so poleg vlog v zadnjih letih na celjskem odru posebej izpostavili Pio v Zapiranju ljubezni, ki vam je prinesla že Severjevo nagrado. Bi se strinjali, da je to vaše najboljše delo? Ali je za vas bolj "posebna" katera druga vloga?

Seveda je vloga Pie v Zapiranju ljubezni zelo posebna, malo je tako kompleksnih ženskih likov s tako dolgim, razvejanim monologom, ki ponuja preigravanje emocionalnih stanj, izpisana je z britvijo, jasna, inteligentna, sarkastična in hkrati ranjena, obupana žival.

So mi pa popolnoma različne vloge duhovite, očarljive, pa tudi arogantne pisateljice Nathalie Oppenheim iz Kako poveš, kar si odigral, s svojim nerazumevanjem človeka zaznamovane Vodje v Krčih iz SLG Celje ter " popolne," zaslepljene in zoprne Jasne iz Panike izjemno ljube.

Najverjetneje ni bilo gledalca Zapiranja ljubezni, ki se med odhodom iz gledališča ne bi vprašal, kako bosta Pia Zemljič in Marko Mandič, soigralca in partnerja v resničnem življenju, po vsem, kar sta si na odru v zadnjih dveh urah izrekla, šla skupaj domov, k svoji družini ...

Odloživa plašče vlog in kovčke z izkopi z odra. Tako kot počneva pri vsaki drugi vlogi. Čeprav se po želji avtorja Pascala Ramberta naslavljava s pravimi imeni (tako počno po vsem svetu, ko igrajo to predstavo), sta to vendarle samo vlogi, v ustih niso najine besede ... Res je pa, da najbrž zaradi tega odpirava dodatno polje asociacij pri gledalcih in pri naju. Kakšni pasusi znajo globoko zarezati.

Pogosto se dogaja, da igralci življenjske sopotnike najdejo prav v igralcih. Nekaj bo že na tem, da veliko časa preživite skupaj na vajah in snemanjih, a gotovo mora biti v ozadju še kak drug razlog, da bolje razumete drug drugega?

Za uspešno partnersko zvezo so ključni skupni interesi, spoštovanje, razumevanje, gledanje v isto smer ... Nisem prepričana, da je poklic tisti, ki je odločilen, ampak združljivost značajev. In midva sva bila do zdaj le poredko skupaj na odru ali filmu.

Bližate se novemu desetletju življenja. Kako vi komentirate izjave igralk, ki pravijo, da je za ženske z leti vse manj vlog?

To pa zveni, kot da sem dobila nagrado za življenjsko delo in bo zdaj vsega konec.

Če pogledate klasični repertoar, je to golo dejstvo. Pri sodobnih dramatikih pa lahko upamo na še kakšne pronicljive, inteligentne, kompleksne biserčke za nas.

Vas moti, da ženske igralke, veliko bolj kot moške, pogosto presojajo in tudi obsojajo po videzu?

Ne ukvarjam se s tem. Sem igralka, in ne model. Skrbim za svoje telo, da ostane zdravo in v formi za opravljanje meni ljubega poklica. In inteligentni, senzibilni režiserji in režiserke ne zasedajo po videzu, temveč po energiji.

Trenutno ste zaposleni s snemanjem novega filma, nazadnje pa smo vas videli v sestrinem celovečercu Panika. Je to, da sta se z Barbaro obe znašli v umetniških vodah, naključje?

Pravkar snemam Nočno življenje Damjana Kozoleta - še ena popolnoma drugačna, vznemirljiva izkušnja. Tu pa igram še malo starejšo žensko, kot sem v resnici.

Z Barbaro so naju od nekdaj zanimali igra, gledališče, glasba, film, knjige ... Ko te nekaj pač intenzivno vleče. Imava precej skupnih talentov, samo razvijali sva jih drugače.

Intervjujev dajete malo, le poredko vas je mogoče srečati na družabnih dogodkih. Po drugi strani pa mnogi vaši igralski kolegi pod žarometi zelo uživajo ... Kako se spopadate s prepoznavnostjo, ki jo prinese film? Gotovo so vas vsaj po uspehu Petelinjega zajtrka, denimo, velikokrat ustavili na ulici.

Lepo je, če je tvoje delo prepoznano in videno. Nimam pa nobene potrebe dodatno izpostavljati same sebe. Izčrpavajoče je in nočem sodelovati v postavljanju neke Pie na piedestal ali pa klatenju z njega. Nič resničnega ni v tem.

Sicer pa so ljudje večinoma vljudni in prijazni in vesela sem kakšnega ljubeznivega pisma ali pozdrava.

Pri vas je igralski poklic tako rekoč "družinski posel". Bi bili zadovoljni, če bi se sinova odločila za isto pot kot vidva z Markom ali bi ju raje usmerili kam drugam?

Sinova si bosta sama izbrala svojo pot, privoščim jima, da bosta s strastjo počela kaj izpolnjujočega.

Smo sredi hollywoodske sezone podeljevanja nagrad. Spremljate dogajanje v "tovarni sanj" ali vas bolj zanima produkcija s kakega drugega področja?

Letos sem videla skoraj celoten izbor za evropske filmske nagrade. Sami odlični filmi, o katerih še tedne premlevaš. Bolj kot za Ido sem navijala za Zimsko spanje, Dva dneva, eno noč, Višjo silo ...

Ste sami kdaj razmišljali o tem, da bi se, tako kot vaš partner (ravno pred dnevi smo na TV Slovenija videli nemški vestern Zlato, v katerem nastopa Mandič, op. a.) preizkusili pred kamerami v tujini?

Z veseljem bi se, a nimam agenta. Markova agencija pa sodeluje samo s "shooting stars" nagrajenci (leta 2007 je bil Mandič v druščino "vzhajajočih zvezd" izbran v okviru Berlinala, op. a.).

Alenka Klun