Obiskovalci premiere so lahko prisluhnili orkestru, ki ga je vodil dirigent Peter Feranec, v glavnih vlogah pa so se predstavili Slavko Sekulić, Marko Fink, Martina Zadro in Matjaž Stopinšek. Režiser opere je Vito Taufer, kostumi so nastali v delavnici Alana Hranitelja, sceno je zasnoval Samo Lapajne, koreografijo in gib pa Mojca Horvat.

Kljub zapletom predstava naštudirana
Z mesta dirigenta se je nedavno umaknil Borut Smrekar, kljub zapletom pa ustvarjalci zatrjujejo, da to ne bo vplivalo na kakovost opere, ki so jo naštudirali. Novi dirigent Ferancec iz Slovaške je brez težav prevzel in nadaljeval Smrekarjevo delo, na predstavitvi opere pa je dejal, da gre za tipično rossinijevsko delo, v katerem pevci lahko pokažejo vse svoje sposobnosti.

Ko klišeji niso dovolj dobri
Izvemo zgodbo pesnika, ki si ne more izmisliti prepričljive operne teme, saj se mu vsiljujejo le klišeji o lepi ženi in neumnem možu. Manj znano Rossinijevo opero je po ne zelo uspešni premieri v milanski Scali leta 1814 zagrnil prah pozabe. Šele več let kasneje pa je javnost v tem delu prepoznala mlajšega (zato morda zrelejšega) 'brata' Italijanke v Alžiru. V predstavitvi opere lahko preberemo, da gre za razgibano dramo buffa, ki tematizira srečanje različnih svetov.

Aktualno vprašanje svobode
Vito Taufer je v zgodbi iskal predvsem psihološke trenutke in skušal prek njih izraziti in stopnjevati dramatičnost dogajanja. Režiserja je pri postavitvi zanimalo tudi raziskovanje vedno aktualnega vprašanja svobode, v tem smislu pa se bo opera tudi sklenila. V izvirniku je namreč (srečen) konec napisal Rossinijev pomočnik, ki še ni bil vešč svojega poklica, tako sklep opere deluje tuje. Zato se je Taufer odločil, da bodo sklep zamenjali z razreševanjem osnovnega konflikta.