V Cankarjevem domu si je bilo mogoče ogledati projekte Sam v žepu Dušana Teropšiča, Geneza mrzle krave Friederike Plafki ter projekt Mr. & Mrs. Clark - Agonija in tragedija življenjskega užitka ter odrskih vragolij. Sledil je drugi večer, ki je ponudil Solo s klavirjem Gianfranca Celestina, Walking endessous Susanne Hood in Območje za pešce Branka Potočana. Začetke mreže Plesna avtocesta (Bancs d'essai internationaux/Dance Roads) je treba iskati v letu 1989 v francoskem Lillu, ko jo je ustanovila skupina plesnih organizacij, vanjo pa je vključila plesne skupine, ki so se v svojih državah že predstavile, na tujem pa so še nepoznane.

Preplet plesne mreže
Plesna avtocesta je namenjena spodbujanju umetniškega dialoga in mednarodnega sodelovanja, v njej pa sodelujejo štiri evropske ustanove in eno kanadsko plesno gledališče. Podpora mreže je usmerjena predvsem v mlade koreografe, posveča pa se tudi prirejanju mednarodnega bienalnega gostovanja, ki omogoča vsaki partnerici, da izbere svojega koreografa in predstavo, krajšo od tridesetih minut.

Od osebne izpovedi do raziskovanja giba
V solu Sam v žepu se predstavlja koreograf Dušan Teropšič, ki je tudi scenograf in kostumograf predstave. V njej ponuja osebno izpoved, saj zajema navdih povsem iz lastnih izkušenj, spominov in občutij, ob tem pa ne pozablja niti na ljudi, ki jih je spoznal ob življenjski poti. Koreografka in plesalka Friederika Plafki v Genezi mrzle krave predstavlja študijo evolucije - čustva ter njunega odnosa do časa, giba in geometrije prostora. V projektu se torej avtorica posveča predvsem raziskovanju vprašanja giba, ki poleg časa in prostora opredeljuje vse stvari, ki jih ustvarja naključje.

Tragedija užitka in iskanje glasbe
V delu Agonija in tragedija življenjskega užitka ter odrskih vragolij se srečujeta subtilnosti gledališkega prostora in krhkega nepredvidljivega sveta zunaj njega. Marega Palser in Gareth Clark sta v svoj projekt vnesla predvsem nenavadne, nadrealistične in pogosto presunljive podobe, ki podajajo komentar življenju. Italijanski koreograf, plesalec in pianist Gianfranco Celestine je Solo s klavirjem ustvaril iz raziskovanja medsebojnega vplivanja med plesom in glasbo. Zgodba dela pa temelji na medsebojnem telesnem prepletanju plesalca in klavirja.

Med sedanjostjo in preteklostjo
Z delom sicer daljše predstave Walking en-dessous se predstavlja Kanadčanka Susanna Hood, ki se v njej posveča združevanju razgibanega in rahločutnega jezika glasu, giba, besedila in luči za raziskovanje spreminjajočih se razmerij med ljudmi, osebo in prostorom ter sedanjostjo in preteklostjo. V Gibalni podobi 20-minutnega dela pa se plesalka zoperstavlja zaobljeni in ostri natančnosti, ki prodira skozi omejen prostor.

Cona brez mestnega vrveža
Koreograf Branko Potočan je pripravil plesni solo Območje za pešce, pod glasbeno podlago katerega se je podpisal Mitja Vrhovnik Smrekar. Naslov sola zaznamuje metaforo za cono, ki nam omogoča, da se izognemo mestnemu vrvežu. Ob tem pa ponuja bolj pristno občutenje utripa urbanega življenja. S solom, ki ponuja sproščanje v počasnem gibanju ter s tem občutenje mozaika nadrealizma, se je Potočan v okviru Plesne ceste 2004 predstavil v Cardiffu, Berlinu, Luksemburgu, Istresu, na Dunaju in v Montrealu.