Režijo krsta predstave Jagababa so zaupali najpomembnejšemu gledališkemu interpretu Zajčeve dramatike Miletu Korunu. Igra gledalca popelje v predsmrtno ekstazo, polno resničnih in pravljičnih bitij, dreves, ljudi in vsemogočne narave, zgodb iz tega in onega sveta ter sanjskih prividov in stvarnih senc.

V predstavi igrajo ...
Za dramaturgijo je poskrbela Darja Dominkuš, scena in kostumi so delo Janje Korun, koreografija pa zamisel Sinje Ožbolt. Zgodbo Jagababe poustvarjajo Igor Samobor, Janez Škof, Branko Šturbej, Jernej Šugman, Aleš Valič, Saša Mihelčič, Jurij Zrnec, Bojan Emeršič, Alojz Svete, Nina Valič, Saša Tabaković in Gregor Baković.

Tematika igre je smrt
"Uprizoritev doživljam kot naročeno za ta družbeni čas in za ta čas v gledališču," je o predstavi povedal ravnatelj in umetniški vodja hiše Janez Pipan, ki je dodal, da je tematika igre smrt, kar je v nesoglasju z dobo, zato je pesniško in filozofsko Zajčevo besedilo skorajda radikalna alternativa. Pipan je uvrstitev Zajčeve drame na repertoar označil za samoumevno izbiro, že zaradi avtorja samega.

Po besedah Dominkuševe je igra pripoved o tem, kako je človek majhen, šibek in nemočen - najprej v odnosu s samim seboj in tudi spričo narave. Edina možnost je, po Zajcu, da se človek napoti na pot iskanja. Jagababa združuje vse prejšnje Zajčeve igre in govori o velikih stvareh na skromen način.

Iz Miheličevih in Tisnikarjevih podob
Ustvarjalci predstave, ki so morali sami iskati druge elemente odrske podobe Jagababe, so pri ustvarjanju atmosfere in likov izhajali tudi iz likovne umetnosti, zlasti slik Miheliča in Tisnikarja. Poleg tega so s ozrli še po panjskih končnicah, za katere je značilno pesniško opisovanje stvarnosti, ter po karnevalu v njegovem historičnem smislu.

Kot pojasnjuje Korun, spoznamo v Jagababi mnoge načine smrti, vse pa ovija figura Deklice, nekakšne moderne Lepe Vide, ki ne personificira le hrepenenja, temveč tudi filozofsko misel, da je življenje lepo, smrt pa tudi, ker je del tega življenja. Dane Zajc je zapisal igro o Jagababi in o pesnikovi smrti, dveh zgodbah, pripeljanih v navzočnost kot nekaj enovitega, še dodaja režiser.