In ker so prav v teh dneh oči ljubiteljev gledališč posebej usmerjene v Prešernovo gledališče Kranj, kjer poteka 38. teden slovenske drame, smo se po odgovore odpravili v gorenjsko prestolnico. Igralka Jožica Avbelj je v letošnji poslanici ob svetovnem dnevu gledališča kar nekaj besed namenila samemu občinstvu, ki ga po njenih besedah igralci občutijo kot en sam organizem. "Brez občinstva ne moremo," je povzela svojo misel o posebni vezi, ki obstaja med igralci in gledalci.

V kranjski gledališki hiši je začel pred osmimi leti vpis v abonmaje ponovno naraščati, zdaj pa "ostaja že nekaj let isti". In čeprav menijo, da je precejšen del abonmajske publike v Prešernovem gledališču dovolj razgledan, da lahko uprizarjajo tudi zahtevnejše predstave, pa morajo za zagotovitev potrebnih sredstev "vsako sezono uprizoriti tudi kakšno komercialno komedijsko uspešnico, ki 'vleče' tudi nezahtevno povprečno publiko."

Ni ga čez ljudski glas
Kaj je pravzaprav tisto, kar posamezni predstavam zagotavlja uspeh oziroma obiskanost? Poštrakova je prepričana, da še vedno najboljšo nalogo pri tem opravlja 'ljudski glas'. Kot pravi, se, če se o predstavi razve, da je dobra, zanimanje zanjo poveča ne glede na to, ali je zahtevnega umetniškega ali lahkotnega komercialnega tipa. "Če pa govorimo o komercialnem uspehu, je tu seveda v prvi vrsti odločilen žanr, ki mora biti jasno komedijski. Če je zraven še kakšno medijsko razvpito igralsko ime, je uspeh obiska seveda zagotovljen."

Slabši položaj gledališč "na obrobju"
Seveda je prav tako nezanemarljiva medijska pozornost, ki je po Poštrakinem mnenju celo odločilnejša za umetniško zahtevne predstave. A tudi tu ne gre brez 'trikov, saj so "več medijske pozornosti deležne prav predstave, ki se že tako dobro prodajajo, manj ali pa skoraj nič pa tiste, ki so kvalitetne in na visokem umetniškem nivoju". Hkrati pa se po njenih besedah pri gledališčih, ki domujejo zunaj velikih središč prepad oziroma predsodek med medijsko pozornostjo gledališkim dogodkom v Ljubljani in na t. i. 'obrobju' iz leta v leto drastično povečuje in poglablja. "Lahko se postavimo na glavo, pokažemo golo rit, joške ali ud oziroma se na odru popolnoma 'razgalimo', a stanje je žal takšno, da nas bo »povohalo« le malo medijev, razen če ne bo zasmrdelo po škandalu."

Zato so v kranjskem gledališču celo že razmišljali o taktiki, kako čim bolj »porumeniti« naše predstave v medijih in na primer plasirati vanje senzacionalistične novičke o raznih izmišljenih škandalih.

Kakšna usoda čaka gledališče
Za konec in v razmislek naj dodamo še sklepno misel iz letošnje poslanice Jožice Avbelj. "Bo gledališče kot dogodek, v katerem sodelujeta živi igralec in živi gledalec, izginilo? Se bo živo gledališče moralo umakniti posneti oz. elektronski scenski umetnosti (filmu, televiziji, videu, internetu)? Pravijo, da vsaj še dvajset let ne – mogoče štirideset. Pa potem? Nič potem. Jaz verjamem, da se to ne bo zgodilo."


M. K.