Moški v smokingih in ženske v večernih toaletah srkajo šampanjec in trgujejo. Orkester Dunajske filharmonije tiho sedi na odru, prepoteni bankirji pa se derejo nad glavami obiskovalcev salzburškega festivala in mahajo z rokami, polnimi bankovcev za 500 evrov. Delnice so padle ...

Tako so recenzenti začenjali svoje ocene premiere opere Lulu Albana Berga, ki se je zgodila 1. avgusta v Salzburgu. Od uglednega festivala klasične glasbe, na katerem uprizarjajo izključno lastne produkcije in vsako leto poskrbijo za kakšno senzacionalno vznemirjenje, niti ne gre pričakovati kaj manj od spektakla in spornosti. A opera Lulu, kot si jo je zamislila Bolgarka Vera Nemirova, buri duhove v večjem merilu kot po navadi in je javnost razdelila na dva pola. Pa ne zaradi škandaloznosti, ampak zato, ker naj bi bila preprosto zanič. Ali pa tudi ne?

Menda ne obstajata niti dve operni kritiki iz Salzburga, ki bi bili uglašeni glede režije, scenografije, pevcev, kostumov. Nekateri pišejo, da je prizor borzne panike, ki se dogaja pod diskokroglami, edini morebitni izvir škandala v operi, ki naj bi že "po definiciji" izzivala polemike, v sicer mlačni uprizoritvi, pri kateri je za scenografijo - po nekaterih ocenah "hladno abstraktno" - poskrbel nemški slikar Daniel Richter.

V načrtu je vedno škandal
Za druge pa je bilo seksa, krvi in ravnodušnosti preveč - več, kot so lahko prenesli. Režiserka je razumevanje in sočutje pokazala le do Lulu, enega najzanimivejših opernih likov sploh. Lulu je (oziroma naj bi bila) fatalna zapeljivka, ki jo mož, bogati bankir, ujame med prešuštniškim dejanjem s slikarjem, ki sta ga najela, da bi naslikal njen portret. Mož na kraju samem umre zaradi infarkta, Lulu pa spozna, da je postala bogata vdova ... Tu se začne zaplet, poln preobratov in izsiljevanja, v katerem Lulu nesramno manipulira z ljudmi, saj je to njeno edino orožje, pade pa tudi v spletke različnih akterjev, ki jih zanima njen denar.

Vsaka uprizoritev Lulu nastaja s škandalom v načrtu. Nemirova je fatalno zapeljivko slekla v spodnje perilo, njenim moškim partnerjem pa naročila, da se je čim več dotikajo. Vpletla jo je v najrazličnejše seksualne igrice, jo potisnila v naročje lezbiče grofice Geschwitz, ki jo ima edina brezpogojno rada, v objeme nenadzorovanih mladeničev in pokvarjenih starcev.

Dobri moški liki, orkester odličen
A bleščeče operne zvezde niso dobile priložnosti pokazati vsega, kar zmorejo, ugotavljajo kritiki. Francoska sopranistka Patricia Petibon v vlogu Lulu je bila bolj krhka (in razgaljena) lutka kot pa smrtonosna "čarovnica seksa", Pavol Breslik kot strastni slikar, Michael Volle kot kompromitirani dr. Schön in Franc Grundheber kot Schigolch pa so bili solidni: možati in neposredni. Marc Albrecht je iz orkestra izvabljal čudovite zvoke - od svilnato nežnih do nasilnih, potrudil se je, da je bilo pevce dobro slišati. To so vse pozitivne besede, kar so jih kritiki namenili uprizoritvi.

A glasbeno izjemen večer je po njihovem mnenju zasenčila omledna uprizoritev Nemirove, saj ni razkrila nič o enem najbolj fascinantnih likov v literaturi, so zapisali kritiki. In opomnili na to, kako večplastna, vznemirljiva in avantgardna je bila Lulu pred 15 leti, ko jo je na oder postavi Peter Mussbach.

Napovedovali vdor "eurotrasha"
Še preden je prišel dan premiere, so v opernih krogih že sumničavon govorili o Nemirovi. Kritiki New York Timesa so zapisali, da se govori, da bo njena Lulu gotovo še en "vdor eurotrasha" na odre. Nikomur niso bila všeč niti velikanska angelska krila, nalepljena na hrbet Patricie Petibon, v prizoru, ko slikar portretira Lulu.

Občinstvo in mediji se sedaj sprašujejo: smo res potrebovali še eno - skoraj štiri ure dolgo in drago uprizoritev, polno izmučenih ljudi, popacanih s krvjo, golih moških v velikem razponu plazečih se položajev, ki so se skoraj brez premora plazili tudi po Lulu, da bi prikazali njeno neustavljivo privlačnost? Ni jim bilo všeč niti, da so pevci skoraj celo prvo dejanje hodili gor-dol med občinstvom in peli pod prižganimi luči, všeč pa jim je bilo, da so jim stregli pijačo, medtem ko so načičkano napravljeni v nenavadne zamisli kostumografa Klausa Noacka kvartali.

A kolikor že kritiki nergajo, priznavajo, da je občinstvo večkrat vzklikalo od navdušenja in samo enkrat žvižgalo, bilo je tudi nekaj mlačnih aplavzov, največje ovacije pa so pevci dobili na koncu, ko Lulu, po vseh peripetijah že cenena prostitutka, ubije človek, ki jo pobere na ulici in postane jasno, da je to prav Jack Razparač osebno.

Neki kritik je zapisal, da "nikoli ni videl vrhunca predstave, režiranega s toliko neprikrite degradacije." Nekateri pa trdijo, da je Nemirova pokazala pravi značaj zgodbe o Lulu, da je prikazala strahopetstvo, ekshibicionizem in nerazumevanje, pa tudi pomanjkanje okusa. Za svet opere, ki vedno izziva in išče nove meje v prikazovanju drame, lepote, seksa in smrti, se je zazdelo, da se je za trenutek prestrašil samega sebe.