In prav s to strašno podobo sveta so v ljubljanski Drami sezono odprli še na velikem odru. Predstavo posvečajo 80-letnici režiserja Mileta Koruna, ki se je po več kot štirih desetletjih znova spopadel s Shakespearovo igro.

Predstava osvetljuje, kako grozljivo je bilo življenje na začetku 17. stoletja in je po besedah dramaturginje Darje Dominkuš odsev splošnega nezaupanja v red. Pokaže, kako krhka je človekova identiteta in kakšna usodna povezava je med "biti in imeti". Pravzaprav črpa zgodba iz srednjeveške pripovedi o ostarelem kralju Learu (lear po keltsko pomeni mraz), ki se odloči, da kraljestvo prepusti eni izmed svojih treh hčera. Izbral bo tisto, ki ga bo najbolj prepričala s svojo izjavo o ljubezni in predanosti. A samovšečni kralj, ki ga slepi pretirana ljubezen do najmlajše hčere, sprejme napačno odločitev, kar pa spozna prepozno. Z napačno presojo potegne v trpljenje in smrt tudi tiste, ki ga najbolj ljubijo.

Kralj Lear v potrošniški družbi
Mile Korun, ki se je pred vnovično realizacijo Kralja Leara zelo "ustrašil", je uprizoritev pripravljal v senci prve predstave, ki jo je postavil leta 1964 in ki se mu je, kot je povedal, zdela prelomna. To so zaznamovali filozofija absurda, strukturalizem in "drugi modni filozofski in nefilozofski dodatki", danes pa se sprašuje predvsem o tem, kako današnji sistem, ki poudarja proizvodnjo in potrošnjo, vpliva na človeka in kaj početi z vlogo Leara. Režiser Leara na nek način razume kot slehernika, ki simbolizira, uteleša nekega univerzalnega človeka.

"Mrzli kralj" je Jernej Šugman
Bistveno potezo te vloge je režiser našel pri iskanju zunanje podobe slehernika, ki jo je našel v Picassovi sliki. Gre za upodobitev cirkuških artistov, sredi katerih stoji mogočna, a nekoliko mlahava figura starejšega gospoda, imenovanega "il buffone" (burkač). Leara, ki ga upodablja Jernej Šugman, je zasnoval na dveh ravneh; v razmerju do družine in do sveta. Na prvi ravni ga je pritegnil predvsem odnos med očetom in hčerjo, do katere meje ga lahko razumemo kot odnos med moškim in žensko, koliko erotičnosti vsebuje, čeprav ne v incestnem smislu. Pod površjem na zunaj silno harmonične družine, tlijo frustracije, saj je oče tako močna osebnost, da zatira osebnosti vseh treh hčera. V vlogah teh nastopajo Nataša Barbara Gračner, Saša Pavček in Vanja Plut.

Koruna je zanimala tudi Learova norost, ki po režiserjevih besedah korigira resničnost, saj se skozi njo resnica sveta v neki na glavo postavljeni obliki vendarle jasneje izkazuje, kot z resničnimi očmi. Norost torej kot druga raven, skozi katero potuje kralj Lear, pokaže se, da se mu s tem, ko se spusti na dno družbene lestvice, razpre povsem nov pogled.

Ostali soustvarjalci predstave
V predstavi igrajo še Bojan Emeršič, Uroš Fürst, Janez Škof, Saša Tabaković, Jurij Zrnec, Gregor Baković, Boris Mihalj in Marko Okorn. Pod prevod besedila se podpisuje Milan Jesih, sceno in kostume je oblikovala Janja Korun, za glasbo je zaslužna Vanja Novak, koreografinja je bila Sinja Ožbolt, lektorica pa Tatjana Stanič.