Oglas
Opera Lakmé, ki je prvič zaživela v SNG-ju Maribor, razgalja trk kultur, ki se je zgodil ob britanskem osvajanju Indije. Na spored tako prihaja tragična zgodba o zaljubljencih, ki pripadata različnim kulturnim okoljem, zato jima je preprečeno uživanje v ljubezni. V režiji Plamena Kartaloffa Lakmé, hčerko indijskega brahmina, igrata Petya Ivanova in Desiree Rancatore, zaljubljenega britanskega vojaka Géralda pa Valentin Pivovarov in Ernesto Morillo.
Trk konvencij dveh kulturZvezi Indijke in Britanca nasprotujejo domačini in zavojevalci. Oboji so zakoreninjeni v svoje družbene konvencije in pravzaprav nočejo v predstavnikih drugega naroda najti prav ničesar pohvale vrednega. "Poštirkani" Britanci se posmehujejo navadam hindujcev, še posebej pa jih zabava brahmin Nilakanta, ki po božje časti svojo hčer Lakmé. Ta že ob prvem srečanju z angleškim časnikom Géraldom, ki "vdre" v brahminov vrt, slednjega opozori pred maščevalnostjo svojega očeta, ki ljubosumno varuje svoj vrt, v katerega so "vdrli" Angleži. A Gérald je že pogubljen. Lakmé izpove svojo ljubezen in tako podpiše svojo obsodbo.
Odrešitev s tragičnim umorom
Nilakanta po vrnitvi domov ugotovi, da je nekdo korakal po njegovem vrtu. Skrunilca se nameni ubiti. Z zvijačo iz skupine kolonialistov izloči krivca, a uspe mu ga le raniti. Lakmé se odpove zvestobi do očeta in se preda ljubezni do Géralda. Ne za dolgo. Čeprav v skrivališču Gérald dobro okreva, zaljubljenca Nilakanta izsledi. Napad z bodalom pa se sprevrže v groteskno farso, saj Lakmé prestreže očetov udarec in umre. V zadnjem trenutku pred smrtjo Lakmé ne obžaluje svojega kratkega življenja. Ker je ranjenemu Géraldu prinesla sveto vodo, verjame, da je njen nesojeni ljubimec posvečen, kot prostovoljni žrtvi pa so tudi njej odprta vrata v nebesa. Odrešena sta torej oba.
Eksotika prevzame Parižane
Opera Lakmé je nastala na vrhuncu navdušenja nad eksotiko, ki je sredi 19. stoletja "zavzelo" francosko operno in glasbeno produkcijo. Prvi glasnik novega trenda je bil skladatelj Felicien Cesar David, ki je po potovanju po Orientu v Parizu leta 1844 predstavil svojo simfonično pesnitev Puščava. Parižani so vnos orientalske glasbe v klasični tradicijo zelo dobro sprejeli in David se je odločil, da novo modno smernico ohrani še nekaj let. Sledila je opera Lailia Roukh, v to kategorijo pa zgodovinarji glasbe med drugim prištevajo še Aido Giuseppeja Verdija, Djamileh Georgea Bizeta in Sabsko kraljico Karla Goldmarka.
Leta 1887 se je s krstno izvedbo opere Lakmé tej smernici zapisal tudi Leo Delibes. Partituro je napisal po libretu Pierra Edmonda Juliena Gondineta in Phillipa Emila Francoisa Gilla. Pisca sta navdih poiskala v romanu Lotijeva poroka Pierra Lotija in v operi Giacoma Meyerbeera Afričanka. Glavna junakinja Delibesove opere Lakmé tako spominja na črnsko kraljico, okoli katere se vrti dogajanje v Meyerbeerjevi operi.
Tragična komična opera?
Čeprav je konec opere Lakmé tragičen, so se kritiki že takoj po praizvedbi začeli ubadati s tem, ali je Lakmé klasična opera ali pa jo morda velja umestiti med komične opere. S slednjimi jo namreč povezujejo značilne arije in kupleti ter odsotnost dialogov, ki jih je Delibes zamenjal z recitativi. Ti zdaj povezujejo posamezne arije, ki dominirajo skozi celotno predstavo. Opero zaznamuje tudi odsotnost velikih finalov in ansamblov, tako da opero zares lahko prištevamo med lahkotnejše opere.
V SNG-ju Maribor so pri postavitvi Delibesovega dela sodelovali scenograf Miodrag Tabački, kostumografka Angelina Atlagić, koreografinja Valentina Turcu in oblikovalec luči Andrej Hajdinjak. Orkester igra po diktatu dirigentov Francesca Rosa in Simona Robinsona, pevce, ki pojejo v francoskem jeziku, predstavo so opremili s slovenskimi nadnapisi, pa vodi zborovodja Robert Mraček. V operi Lakmé nastopajo orkester, zbor in statisti Opere in baleta SNG Maribor.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje