V karikaturno prikazanem svetu poslovnežev in gangsterjev je zlahka mogoče prepoznati osebe iz Hitlerjeve neposredne bližine: tako je Ernst Röhm postal Ernesto Roma, t. i. poslovni tajnik in desna roka Uia, Joseph Goebbels cvetličar Giuseppe Givola, Hermann Göring pa gangster Emanuele Giri; Paul von Hindenburg je ostareli, nekoč strogo pošteni Dogsborough, ki s svojim neomadeževanim imenom ščiti Uieve prve zločine, pruski junkerji so predstavljeni kot cvetačni trust, ki v skrbi za svoje interese privoli v Uievo izsiljevanje …

Tudi potek igre temelji na resničnih dogodkih: škandal s pomočjo delavcev na pristaniškem doku na škandalu s pomočjo vzhoda, požig skladišča zelenjadnega trgovca na požigu Reichtaga, pokol Ernesta Rome in njegovih spremljevalcev na noči dolgih nožev, usoda mesta Cicero na Anschlussu Avstrije … Igra je napisana v slogu Brechtovega epskega gledališča, v verzih in s prologom, ki predstavi like in napove dogajanje.

Bi bilo pošastnega Hitlerja mogoče ustaviti?
Artura Uia je Brecht (v izvirniku drama nosi naslov Der aufhaltsame Aufstieg des Arturo Ui, v slovenščino jo je prevedel Marijan Kramberger) napisal v treh tednih, leta 1941, medtem ko je na Finskem čakal na vizum za ZDA. Pisal je z neskritim didaktičnim namenom: ameriškemu občinstvu ponuditi jasno posledično-vzročno analizo dogajanja zadnjega desetletja v Nemčiji in opozoriti na dejstvo, da je Hitler, ta monstruozna pojava pred katero je onemel cel svet, doživel enostaven, hiter in povsem ustavljiv vzpon, ki so ga omogočile lastnosti kapitalizma, psihološki mehanizmi naroda, soočenega z ogroženo eksistenco, in sprva majhne koruptivne metode akumulacije moči, ki zanemarjajo zavest o dolgoročni odgovornosti.

Zaradi ameriškega občinstva je kronologija dogajanja iz časa pred drugo svetovno vojno in vzpona nacionalsocializma transponirana iz stvarnega zgodovinskega registra v gangsterski milje Chicaga tridesetih let prejšnjega stoletja. Za razliko od scenarijev, ki se ukvarjajo z alternativno projekcijo zgodovine, kakršna bi se lahko zgodila, če bi atentat na Hitlerja uspel, je Brechtova formula zelo enostavna: pasivnost, konformizem, fašizem. Sklanjanje glave pred prvimi znaki tiranije utira pot strategiji, ki bo, malo po malo, omajala zavest državljanov in pripravila teren za nepredstavljive zločine.

Liki, ki govorijo stavke iz današnjih časopisov
Današnje branje igre pa nudi nenavaden obrat. To, kar je bilo v Brechtovem času alegorija, poenostavljena in povsem groteskna slika avanture, ki se je v pohodu na moč in dobiček skupaj lotita mafija in oblast, danes deluje docela stvarno. Liki, ki jih je Brecht, v želji, da bi bila metafora jasnejša, spremenil v karikature, govorijo stavke iz današnjih časopisov. Isto velja za dogajanje: od škandala zaradi kredita, odobrenega za nikoli zgrajeni projekt, prek strahotnega kopičenja dobrin, ki jih ni mogoče potrošiti, mahinacij, ob katerih je delavce mogoče plačevati vse slabše, do primerov kapitalizma katastrofe, ki kolaps uporablja kot priložnost za nov vzpon … vse to nam je dobro znano. Ker so te stvari dandanes transparentne in nezakrite, tudi zlahka berljivo. Brecht je seveda mislil, da se je temu treba upreti.

Igra je bila napisana za ameriško občinstvo, ki naj bi jo opozorila o logiki vzpona nacionalsocializma. Vendar pa je bila prvič uprizorjena šele leta 1958, Brecht sam je nikoli ni uprizoril. Nikoli ni sodila med njegove najpogosteje uprizarjane igre, a pozna nekaj slovitih postavitev: Heiner Müller jo je režiral v Berliner Ensemble (1995); izjemno uspešna je bila uprizoritev v National Actors Theatre v New Yorku (2002) z Alom Pacinom v naslovni vlogi, Stevom Buscemijem v zasedbi, režiral je Simon MyBurney (sicer umetniški vodja in režiser Théâtre de Complicité). Leta 1972 je bila posneta za BBC z Nicolom Williamsonom. Na Slovenskem je bila do zdaj uprizorjena samo enkrat, in sicer v SNG Maribor že pred nekaj desetletji. Ob na novo odkriti aktualnosti jo v zadnjih nekaj letih igrajo v številnih gledališčih po vsej Evropi.

Ekipo avtorjev uprizoritve v koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Cankarjev dom in EPK Maribor 2012 bo vodil režiser Eduard Miler. Avtorica adaptacije in dramaturginja je Žanina Mirčevska. V naslovni vlogi nastopa Jernej Šugman. Dramo bodo od 19. do 30. januarja uprizarjali na odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu. Uprizoritev je vključena v program Evropske prestolnice kulture, dve ponovitvi bosta odigrani 18. in 19. februarja v Drami SNG Maribor. Brechtov tekst, umetniško vodstvo predstave, najboljši igralci, spektakularna scena in izvirna glasba z vključitvijo orgel obetajo vrhunski umetniški dogodek, obljubljajo ustvarjalci.