Na krstni uprizoritvi na velikem odru v glavnih vlogah so se predstavili Marko Mandić kot Polib, Veronika Drolc kot Merope in Saša Tabaković kot Ojdip. Ojdipa v Korintu, svoj pogled na Sofoklejevo "mater vseh tragedij", je Svetina napisal pred skoraj 20 leti, v svojem delu pa je hotel prikazati Ojdipovo zgodnje življenje in njegovo že takratno tragično ujetost v usodo. Gre torej za dogajanje, preden je Ojdip srečal in ubil svojega očeta, rešil Tebe pred kugo in se poročil z lastno materjo. Mladenič je takrat živel v Korintu kot posvojenec tirana Poliba in njegove žene Merope.

Med nastopajočimi tudi Vetrihova in Jose
Delo so za oder pomagali sooblikovati tudi dramaturginja Diana Koloini, scenograf Ivan Kožarič in koreografinja Tanja Zgonc, v stranskih vlogah pa bo mogoče videti še Uroša Fürsta kot upravitelja kraljevih čred Argona, Petro Govc kot njegovo ženo, Aljaža Jovanovića kot njunega sina Levka, Joseja kot velikega duhovna, Polono Vetrih kot Pitijo, Alojza Sveteta kot begunca iz Teb ter Katjo in Barbaro Levstik, Ditko Haberl in Anžeta Palko.

Poetična drama - ponos slovenske literature
Na novinarski konferenci pred premiero je umetniški vodja Drame Janez Pipan poetično dramo označil za žanr, v katerem so slovenski avtorji segli najdlje in najvišje, oblikovala pa so jo dela Dominika Smoleta, Gregorja Strniše, Vena Tauferja in Ivana Mraka.
Svetini se je Ojdip podil po glavi kar 30 let, od takrat, ko si je ogledal Pasolinijevo filmsko različico. Prepričan je, da je Ojdip stalnica ne le Sofoklejevega izvirnika, ampak tudi stalnica, ki je jedro vseh naših nevroz. Ključ za vstop v svojega Ojdipa je Svetina našel na mestu, ki sproži zaplet tragedije: razkritje, da je Ojdip očetu podtaknjen.

Tragičnost je zasejana v človeško dušo
Čeprav je Pipan Ojdipa v Korintu označil za jezikovno in pesniško natančno izpisano dramsko zgodbo, je bil dramatik skromen in dejal, da se nikakor ne more primerjati z, denimo, Smoletom. Svetini je sicer pesniški jezik zelo blizu in verjame, da je na odru mogoč, navezadnje pesniška beseda sega v začetke gledališča. Meni tudi, da je tragedija v gledališču, kljub Nietzschejevi tezi, še vedno mogoča, kajti klica tragičnosti je zasejana v človeško dušo, zato je zgodovinske in socialne okoliščine ne morejo ukiniti.