V ljubljanski Festivalni dvorani se je odvil plesni spektakel Tango Seduccion. Predstava, ki je nekakšna kombinacija klasičnega baleta, tradicionalnega tanga in sodobnega plesa, nas popelje v zgodovino tanga. V prvi polovici večera se gledalci vživijo v Buenos Aires 19. stoletja, vrvečo prestolnico, katere ulice je kar naenkrat preplavilo "vulgarno in pohujšljivo zviranje", ki se je bogatejšim slojem od samega začetka upiralo. Tango se je pod vplivom kubanskih in afriških plesov rodil na skrajnem robu družbe in ugled pridobil šele, ko si ga je kot zadnji krik mode prisvojila takratna svetovna prestolnica kulture - Pariz.

Pogled navznoter
V drugem delu predstave je režiser Gustav Russo skušal utelesiti široko paleto čustev in kulturo samega plesa. Plesalci nas z dinamično in dodelano koreografijo ponesejo v svet ljubezenskih prigod, neskončne sreče, maščevalnosti, izdaj in prevar. Tango, skušajo povedati plesalci, ni le stvar koreografije in občutka za ritem, ampak miselnost, način življenja in filozofija posameznika, ki jo v sebi imaš ali pa pač ne.

Sama beseda tango izvira iz latinskega glagola tangere (dotikati se); drugi njegov izvor iščejo v afriških izrazih za boben. Za tango sta značilni medsebojna komunikacija in improvizacija: vnaprej naučenih figur ta ples ne pozna.