In to navkljub dejstvu, da je bilo med obiskovalci nekaj takšnih, ki jih opera običajno ne pritegne. V dvorani se je tako znašlo nekaj metalcev, ki Wagnerja priznavajo za 'svojega'. Morda bodo v opero zašli še kdaj drugič. Predstava Litovske državne opere in baleta je namreč uspela prikazati vso očarljivost in privlačno moč opernega žanra.

Glasbene drame, če smo bolj natančni. Komur prej ni bilo jasno, zakaj je Richard Wagner svoja dela poimenoval glasbene drame, sedaj to ve. Čeprav je Wagner ravno z Valkiro večji pomen začel dajati glasbi kot nosilki 'zakodiranega' mističnega, ezoteričnega sporočila o bistvu sveta, pa dramska igra tudi v drugi operi iz cikla Nibelunški prstan ostaja nosilka zgodbe. Režiser Eimuntas Nekrošius in njegova sodelavka, odgovorna za kretnje in mimiko, Elena Juodišiené sta to odlično izkoristila. Z izvirno 'koreografijo', obogateno z nekaj izrazito humornimi, skoraj prisrčno prismuknjenimi (igrivo Sieglindino in Siegmundovo podajanje 'opojne' pijače, Frickino zibajoče prestopanje na mestu, ki izdaja njenega nemirnega duha, Sieglindino prenašanje puščic, ki jih v njenega novega ljubimca strelja njen mož Hunding, …) elementi, sta ustvarila pravo sodobno gledališko mojstrovino.

Scenograf ni zašel v skrajnosti
Skoraj odločilen element vsake uprozoritve Wagnerjevih del je odkritje zastora; trenutek, ko se zazremo v sceno. Zaradi 'potopljenosti' v mističnost in zaradi nedoločljivosti časovnega momenta dogajanja dopuščajo Wagnerjeve glasbene drame skoraj nešteto scenskih rešitev. V zadnjih letih smo bili priča številnim izrazito sodobnim postavitvam s pogosto uporabo videa kot sredstva priobčenja mitološke pokrajine. Litovska izvedba ni pristala v tej skrajnosti; je hibrid med klasičnim in sodobnim, ki temelji na abstraktni simbolizaciji motivov.

Debla povezujejo svet Zemljanov in nebeščanov
Precej preprosta scena se je odlično prilegla odru Gallusove dvorane, njeni nadrealistični elementi pa so ustvarili vzdušje pravljičnosti. Za posebej učinkovito se je izkazala osmerica nekaj nad korenom odsekanih kovinskih debel. Ob prizorih na Zemlji so ta ustvarila občutje prisotnosti skrivnostnih, temačnih tevtonskih gozdov, ob prizorih v Walhalli, dvoru bogov, pa so debla, osiromašena krošenj, napovedovalci zle usode za bogove, katerih tragedija vrhunec doseže v zadnji operi tetralogije Somraku bogov. Obenem so drevesa, prisotna tako med zemljani kot nebeščani, tudi simbol drugačne zasnove panteona, kot jo pozna krščanska misel. Obdobje, ko je 'mit še živel', ko so ljudje pravzaprav še živeli v mitu in ko je obstajalo to, čemur je Wagner rekel pristno germanstvo, je namreč zaznamovala nenehna povezanost neba in zemlje. Bogovi in smrtniki niso živeli v ločenih svetovih; bili so del enega samega, v organsko celoto zvezanega kozmosa.

Oblast utruja. Tudi boga Wotana.
Konec te prvobitne ureditve vesolja najbolje napoveduje figura vrhovnega boga Wotana. Ta je vse kaj drugega kot odločen vladar, ki bi moral skrbeti za red na Zemlji. Omahljiv je, zlahka se ga pregovori (še posebej to velja za osebe ženskega spola, za katerega je Wotan še posej dojemljiv) in predaja se malodušju in obupu. Patetično figuro je prepričljivo odigral Anders Lorentzson, ki je svoj lik naredil za prikaz misli, ki jo je izrazilo že mnogo modrih mož, zapisal pa jo je tudi eden velikih mojstrov metaforičnega izražanja med filozofi, Friedrich Nietzsche: "Glede na višino postaja življenje čedalje trše – narašča hlad, narašča odgovornost." Prevedeno: Večja kot je tvoja oblastna moč, večja je tvoja odgovornost in težje je tvoje življenje.

Možje so bojevniki, vendar se zdi, da sta dostojanstvo in moč življenjskega duha tokrat utelešena v ženskah. Že v prvem dejanju izstopa Sieglinda (Inesa Linaburgyté) kot navihan in čustvom popolnoma predan lik. Kasneje jo nasledita elegantna in kapricasta (kot je lahko to le vladarica) Fricka (Ligita Račkauskaité) ter junaška in časti zavezana Brunhilda (Nomeda Kazlaus).

Ljubezen, čustvo, ki vodi svet
Vse peripetije, ki se seveda odvijajo 'po Wagnerjevo' (beri: zelo počasi), spremljajo subtilna izkazovanja čustev, ki se ohranjajo tudi v odnosih med liki, za katere sicer kaže, da bi eden drugega najraje odpravili. Velik pomen pristnih čustev in ljubezni, ki ga je vedno znova poudarjal Richard Wagner, je tokrat prepričljivo prikazan skozi mimobežne dotike, geste božanja, namiga z glavo, … Teh gest se ne sramujejo niti tisti, ki bi jim zaradi njihovega božanskega ali junaškega stanu morda prej pripisali grobost in odrezavost. Vendar ne pri Wagnerju. Tudi Valkira ostaja odraz misli, ki jih je Wagner zapisal v svojem spisu Kunst und die Revolution (Umetnost in revolucija): "Le močni ljudje poznajo ljubezen, le ljubezen razume lepoto, le lepota ustvarja umetnost. Ljubezen šibkih med seboj se lahko izrazi le kot draž naslade! Ljubezen šibkih do močnih je ponižnost in strah, ljubezen močnih do šibkih je sočutje in popustljivost: Le ljubezen močnega do močnega je ljubezen /…/"

Polona Balantič