Oglas
Mednarodna zasedba plesalcev, igralcev in glasbenikov ponovno uprizarja predstavo, s katero se je letos poleti začel avignonski festival. Scenograf, koreograf in avtor besedila Fabre je izhajal iz dejstva, da tri četrtine človeškega telesa sestavlja voda. Navdih je našel v Andersenovih pravljicah in sodobni likovni umetnosti, v predstavi pa bodo nastopajoči še v torek ob 20.00 skušali odgovoriti tudi na vprašanje, ali se je odnos do solz skozi zgodovino spremenil.
Trilogija o telesnih tekočinah47-letnega belgijskega umetnika že od najstniških let fascinirajo najrazličnejše telesne tekočine. Njegovi prvi umetniški poskusi so bile risbe, narisane z lastno krvjo, občasno z menstrualno krvjo njegove najstniške ljubezni, kasneje s spermo, tudi s solzami. Očaranost in vir navdiha mu te pomenijo še zdaj, saj se je lotil trilogije, posvečene prav iskanju resnice o telesu oziroma človeku. Najprej se je v predstavi Jaz sem kri ukvarjal prav s to, zdaj pa jo nadaljuje z Zgodovino solz.
Kakšna je razlika med telesnimi in Božjimi solzami?
"Zgodovina solz temelji na konceptu, ki ga Fabre opredeljuje kot "telesne solze", solze žalosti ali sreče, tekočine, ki jih telo ustvari v strahu ali naporu, in Božje solze, dež, ki pada z neba," so zapisali pri Cankarjevem domu, ki sodeluje kot koproducent. "To je predstava, s katero Fabre vstopa v iracionalnost, a tudi lucidnost človeškega telesa in solz, ki mu pripadajo," napovedujejo.
Za Fabrovo delo je ob raziskovanju precej tabuiziranih tem značilno tudi slavljenje časa in prostora. Pri plesnih predstavah Fabre uporablja t. i. koncept lomljenega prostora, kjer se premika prostor, posamezni gibi plesalcev pa postanejo omejeni. Gledalce tako spodbudi, da začnejo drugače dojemati gledališke, plesne in operne predstave.
Hrvatinova analiza Fabrovega dela
Kako se je spodbijanja stereotipov Fabre loteval do leta 1993, si je mogoče prebrati tudi v knjigi Ponavljanje, norost, disciplina: Celostna umetnina Fabre, ki jo je pri Moderni galeriji izdal režiser Emil Hrvatin. pregled njegovega dela ne more miniti brez serije žensk-vodnjakov iz leta 1978, v kateri je na bolj erotičen kot pornografski način upodobil Boginjo izločkov, Zlato prho in podobne izdelke, katerih imena so dovolj zgovorna, da si ni težko predstavljati, zakaj so dela nekateri zasovražili, drugi pa jih razglasili za vrhunsko umetnost.
Pozornost javnosti se je nanj obrnila tudi leta 1980, ko je v gledališču Théâtre du canal de L'Ancre v svojem performansu zažgal denar, s katerim je občinstvo kupilo vstopnice za ogled njegove predstave. Ob gledalcih si je privoščil tudi kritike, ki so morali naglas brati svoje izdelke, a se jim ni zameril, ampak ga večina še vedno kuje v zvezde.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje