Oglas
V Slovenskem ljudskem gledališču Celje je zaživel fantazijski in v očeh "normalnega" človeka skoraj absurdni svet pisatelja Franza Kafke. Režiser Miha Golob je namreč "obdelal" delo Alana Bennetta, ki je z uporabo sarkastičnega angleškega humorja predstavil različne ravni komuniciranja. Njihov obstoj lahko hitro privede do komunikacijskih blokad.
S tremi ogradami obdani geto
Ogled Kafkovega tiča utegne pripomoči k razumevanju del Franca Kafke. Predstava deluje namreč skoraj kot časovni stroj, ki na nadrealistični Kafkov način determinira prostor, čas in svet, v katerem se pojavi lik. V Kafkov absurdni svet je Bennett vnesel lik bolehnega Kafke, ki se ni in ni znašel v svetu, ki ga je obdajal. Tesnobna in groteskna besedila Franza Kafke so bila namreč izraz notranje stiske moža, ki je - tako so Celjani zapisali v gledališkem listu - živel v trojnem getu - v getu judovske tradicije, getu svoje družine in getu nemškega jezika, v katerem je pisal. Zaradi pisanja v nemščini se je čutil izobčenca v češkem okolju, zaradi nepoistovetenja z oblikami judovske religioznosti pa se ni mogel dobro vključiti v življenje svoje judovske družine.
Zasebna psihiatrična terapija
S pisanjem literature, s katero je postavil "šaljivo" ogledalo, kakršnega najdemo v zabaviščnih parkih, družbenemu okolju, je Kafka v bistvu "odpiral ventil" cevi, v katerih se je kopičilo sovraštvo do okolice. Pisana beseda je bila pravzaprav terapevtsko sredstvo, ki je preprečevalo, da bi avtor podlegel duševnim stiskam. Tudi zato verjetno ni presenetljivo, da je Kafka pred smrtjo od svojega prijatelja Maxa Broda zahteval, da po njegovi smrti vso njegovo pisanje zažge. Brod ni upošteval prijateljeve želje in kasnejšim generacijam pisateljev in drugih umetnikov ponudil bogat vir navdiha.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje