Življenje neapeljskih mater, ki krojijo življenje vseh predstavnikov moškega spola, ki se znajdejo v njihovi bližini. Foto: SSG Trst
Življenje neapeljskih mater, ki krojijo življenje vseh predstavnikov moškega spola, ki se znajdejo v njihovi bližini. Foto: SSG Trst

Gledališče iz Trsta to poslanstvo uresničuje tudi s predstavljanjem italijanske dramatike slovenskemu občinstvu. V Kulturnem domu Nova Gorica smo skozi predstavo Mame. Mičkene, stršno mičkene tragedije spoznali predstavnika nove neapeljske dramatike Annibaleja Ruccella.



Kaj pritegne pozornost neapeljskih mam?
Najprej je tukaj družba mater, ki otrokom (Deborah, Samanthi in Morganu) pripovedujejo pravljice, nato pa jih "okuži" televizija. V njihovih pogovorih se zdaj prepletajo peripetije iz televizijskih limonad in osebno življenje ter liturgične himne in popevke s sanremskega festivala. A tudi pogovori o stvarnem življenju niso nič manj razburljivi kot tisti o sanjskem življenju s televizijskega ekrana. Matere namreč govorijo o samomoru, egoizmu in norosti, pa vendar Ruccelli uspe, da se gledalec tudi ob pričevanju pripovedi o teh manj lepih plateh življenja lahko pošteno nasmeji.

Uporaba jezika lahko pove več kot vsebina govora
Srž iskrivosti tokratne novosti Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta ni le domiselna vsebina drame. Prav tako pomemben je tudi jezik. "Sočen" neapeljski dialekt bo tokrat nadomestila nič manj pusta primorska govorica. Premišljena raba jezika je ena od posebnosti dramatike Annibaleja Ruccelle. Njegovi liki, ki po večini "lovijo ravnotežje" na družbenem robu, namreč po večini uporabljajo govorico delavskega razreda. To je tudi značilnost del drugih avtorjev, ki razvijajo novo neapeljsko dramatiko.

O Ruccellovi rabi jezika je spregovoril tudi tržaški režiser Alessandro Marinuzzi: "Bila je najbrž njegova globoka skrb za jezik, za raznolike in številne jezikovne ravni, pisal je besedila z mnogoterimi namigi na narečno in na visoko jezikovno tradicijo, uporabljal je uradni jezik, ki pripada birokratski ali knjižni rabi, pa tudi italijanski televizijski jezik, pri čemer je nizal elemente parodije ter namerno in nenamerno prehajal z ene na drugo jezikovno raven."

Nov zagon italijanski dramatiki
Usmeritev nove neapeljske dramatike je nasledila tako imenovano šolo Eduarda De Filippa, v ospredje pa je prišla že v sedemdesetih. Leta 1978 je Ruccello namreč ustanovil "gledališko zadrugo" Il carro, ki je s svežimi dramskimi besedili dosegala velike uspehe po vsej Italiji. Leta 1985 je Ruccello za predstavo Ferdinando prejel tudi gledališko nagrado IDI, Mame. Mičkene, stršno mičkene tragedije pa predstavljajo zadnje poglavje o ustvarjalnosti Ruccella, ki ga je prezgodnja smrt doletela v prometni nesreči.