Drama je primerna za prvo seznanjanje z avtorjem, saj vsebuje številne njegove značilnosti; v središče zgodbe, ki jo je napisal po resničnih dogodkih, je postavil osebi z obrobja, v katerih so skrajne razmere zbudile skrajna čustva.

Režiser in scenograf Diego de Brea je kot služkinji in gospodarico, ki jo umorita, aktiviral Janeza Škofa, Gregorja Bakoviča in Alojza Sveteta. "Gospe" je oblekel Alan Hranitelj, lektorsko pa jim je v predstavi, katere besedilo je prevedla Radojka Vrančič, svetoval Jan Jona Javoršek.

Moški v krilu?
Vzrokov, zakaj ženske vloge odigrajo moški, je več, vsi pa so povezani z avtorjem drame, ne z morebitnimi kapricami ali drugačnimi idejami režiserja. Genetu je bilo zaradi njegove zaporniške izkušnje in homoseksualnosti blizu t. i. no gledališče, s katerim so povezana ekstremna čustvena stanja, toda v njej vedno nastopajo le moški. De Brea tudi predvideva, da bi lahko z ženskami v glavnih vlogah izumetničenost že presegla želene okvire.

Kaj je režiser iskal v igralcih?
Na to morajo biti posebej pozorni tudi igralci, pri katerih je režiser iskal tipološko igro, čustveno angažiranost in zanimanje za psihološki realizem. Kandidatov je bilo več kot dovolj, saj je v ansamblu Drame za vse tri vloge veljalo veliko zanimanje. Režiser je skušal predstavo, ki se nenehno giblje med tragičnostjo in komičnostjo, postaviti tako, da bi ohranila čar - preobrazbo začetnega poguma v krivdo, manično paranojo in tesnobo.

Ko je umor beg ...
Osnovna tema predstave je umor, ki sta ga zakrivili sestri služkinji, žrtev njunega krutega dejanja pa je bila njuna gospodarica. Režiser si je dejanje in predstavo na splošno zamislil zelo asketsko, zaporniško in aktualno glede spraševanja, kaj vse si moramo izmišljevati, da prenesemo realnost; bežanje lahko privede celo v take skrajnosti, kot je umor.

S kriminalom se je Genet seznanil na lastni koži, saj je že zelo zgodaj prestopil meje dovoljenega in si prislužil dosmrtno zaporno kazen, katere preklic so nato dosegli francoski intelektualci z Jeanom Paulom Sartrom in Jeanom Cocteaujem na čelu. A avtorju, ki je vse življenje namenoma ostal avtsajder, je socialno dno za vedno ostalo blizu, iz njega je črpal teme za svoja dela.