Režiser Matjaž Zupančič je tragedijo priredil sodobnemu času, vendar še vedno ohranja osnovne sklope izvirne tragedije. Naslovno vlogo je Zupančič zaupal Urošu Smoleju, Ofelija pa bo Iva Krajnc. Za oblikovanje predstave so potrebovali tudi pomoč oblikovalca borilnih veščin Braneta Završana, scenografke Sanje Jurca Avci, kostumografke Jerneje Jambrek Varga, koreografa Matjaža Fariča, avtorice glasbe skupine Alterra in oblikovalca luči Andreja Koležnika.

Igra o gledališču
"Hamlet je predvsem tudi igra o gledališču, njegovi osupljivi in magični moči, pod vtisom katere celo najhujši zločinci priznavajo svoje grehe. Politika? Intima? Metafizika? Gledališče … Ko se znajdeš iz oči v oči s to kompleksno in provokativno, a hkrati nikoli povsem do konca doumljivo gledališko igro, se znajdeš tudi pred nepregledno množico različnih predstav, interpretacij, analiz, knjig …" je o zelo osebni odločitvi za postavitev Hamleta povedal njegov režiser Matjaž Zupančič, ki je na nedavno končanem Tednu slovenske drame prejel že četrto Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo prejšnjega leta.

Hamlet v 21. stoletju
Hkrati je prepričan, da so vprašanja, ki jih bralcem in gledalcem zastavlja Shakespeare, sodobna, ostra in segajo globoko, boleče in naravnost v drobovje časa, ki ga živimo. Hamleta je tako mogoče brati tudi z vidika 21. stoletja. Pri njegovem analiziranju so se zanašali na "brainstorming" in se z njim lotili vprašanj, kot so problem etične odgovornosti posameznikovega ravnanja, odnosi med Hamleto, Ofelijo in Gertrudo, vera, smrt, samomor, transcendenca pa tudi vprašanja igre.

Miza kot Shakespearov oder
Smolej, Krajnčeva, Boris Ostan (Klavdij), Bernarda Oman (Gertruda), Gregor Čušin (Polonij), Slavko Cerjak (Duh), Gaber K. Trseglav (Laert), Milan Štefe (Horacij), Evgen Car (Grobar), Gašper Tič (Fortinbras), Matjaž Turk (Pomočnik grobarja), Marijana Jaklič Klanšek (Duhoven) in pet plesalcev je scenografka postavila na prizorišče, na oder, na katerem je edini scenski element orjaška miza, ki simbolizira Shakespearov oder in povezuje družino, svet in gledališče. Pod njo bodo lahko gledalci videli kosti in lobanje slabo prebavljenih trupel. Prav združitev različnih prizorišč v enega po mnenju dramaturga Andreja Jakliča še bolj zgošča dogajanje.

Predstavo čaka še dolga pot
Ravnatelj Mestnega gledališča ljubljanskega je odločitev za predstavo, ki jo gledališča navadno uprizorijo na začetku sezone, ne na koncu, utemeljil z igralskim ansamblom, ki je predstavljal dobro zasedbo za to klasično tragedijo, v Sloveniji uprizorjeno že pred več kot 100 leti. Boris Kobal ji napoveduje tudi dolgo pot, ki bi lahko zasedbo s predstavo popeljala tudi na tuje odre.