V Črnomlju je od 15. do 17. septembra potekal 11. slovenski festival kamišibaj gledališča, na katerem se je skupno predstavilo 35 najboljših izvajalcev, ki jih je na predhodnih regijskih festivalih izbrala državna selektorica, ilustratorka in kamišibajkarica Silva Karim. Ob predstavah je bila na ogled tudi njena razstava z naslovom "Svet iz mojega butaja".

Festival je v nedeljo sklenila okrogla miza, posvečena kamišibaju v prihodnosti, ki jo je vodil predsednik društva Kamišibaj Slovenije Boštjan Oder, sledila pa je še podelitev posebnih priznanj ter najvišje stanovske nagrade, Zlatega kamišibaja 2023.

Bogat nabor priredb ter avtorskih del
Glavno nagrado sta letos za predstavo Tja med ljudi bova, deklica, šla … ljubezenska pisma med Kajuhom in Silvo prejela Vanja Iva Kretič in Boštjan Oder. Komisijo sta prepričala s "sinhrono interpretacijo, ko imaš občutek, da igralca dihata kot eno, lepa vizualna podoba ter izčiščen govorni nastop nas s takšno silo objame s spojem ljubezni in tragedije, da se na koncu samo še vprašaš, ali je takšna ljubezen sploh mogoča," so zapisali v sporočilu za javnost.

Podelili pa so še nekaj posebnih nagrad, in sicer priznanje za debitanta, ki ga je prejel Matic Učakar, nagrado za najboljšo likovno podobo, ki jo je prejela Violeta Anđelić, nagrado za preplet humorja, likovne zasnove in izvedbe, ki jo je dobila Vesna Marion, nagrado za interpretacijo poezije, ki je šla v roke Metki Damjan, in nagrado za inovativen pristop, ki sta jo prejela Joža Žuna in Tomaž Marič.

Tričlansko komisijo so letos sestavljali Tatjana Grabrijan, lutkarica in kamišibajkarica, Martina Peštaj, avtorica in urednica otroškega in mladinskega programa na RTV Slovenija, in akademski slikar Robert Lozar. Komisija je v svoji obrazložitvi nagrad med drugim poudarila, da sta jih "navdušili širina, raznolikost idej in pristopov", všeč pa jim je bilo tudi, da so videli tako avtorske zgodbe kot tudi učinkovite priredbe.

Pripoved v slikah že davno pred televizijo
Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je tradicionalno japonsko gledališče, za katero je značilna tehnika papirnate drame oz. pripovedovanja ob slikah. Korenine kamišibaja segajo v budistične templje; tam so menihi s pomočjo slik seznanjali ljudi z vsebinami suter, svetih zgodb. V obliki, kot ga poznamo danes, se je pojavil okoli 1929 na Japonskem, svoj vrh pa je doživel v svetovni gospodarski krizi do leta 1931, ko je bilo samo v Tokiu 20.000 kamišibajkarjev, forma pa je kar dve desetletji doživljala izjemno popularnost. Med drugo svetovno vojno je deloval tudi kot propagandni medij, njegov zaton pa je kmalu povzročil pojav televizije, ki so ji Japonci rekli denki, kar pomeni električni kamišibaj. Danes ta umetniška oblika spet pridobiva veljavo in se je razširila po vsem svetu.

Letošnji festival so pripravili Knjižnica Črnomelj, Občina Črnomelj, KUD Zlata skledica in črnomaljska območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti.

Nacionalni festivali kamišibaja so prvih pet let potekali v Piranu, nato dve leti v Štanjelu in dve leti v Velenju. Prireditev, ki prinaša intimno kulturno doživetje za različne generacije, se vsaki dve leti seli. V Črnomlju so jo lani pripravili prvič.

Kamišibajske predstave je mogoče videti v veliko gledališčih po Sloveniji, enkrat mesečno tudi v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani, kjer se vsako leto odvije tudi festival Zmaj kamišibaj.

Nacionalni festivali kamišibaja so prvih pet let potekali v Piranu, nato dve leti v Štanjelu in dve leti v Velenju. Prireditev, ki prinaša intimno kulturno doživetje za različne generacije, se vsaki dve leti seli, zaradi česar jo bo prihodnje leto mogoče obiskati v Gorici, organizacijo festivala pa bo prevzela Katarina Ferletič.