53. Festival Borštnikovo srečanje se je začel nekoliko prej kot običajno. Tako sta se še pred uradnim festivalskim odprtjem potekala nova programska sklopa Mlado in Študentsko gledališče, ki se usmerjata v preizkušanje inovativnih oblik in načinov razvoja občinstev.

O prejemniku prstana, ki ga letos namenjajo igralcu Janezu Škofu, sicer tudi prekaljenemu pevcu in harmonikarju, je odločala posebna žirija v sestavi: Saša Pavček, novi umetniški direktor festivala Aleš Novak, dramaturg Blaž Lukan, gledališka kritičarka Mojca Jan Zoran in teatrologinja Barbara Orel. Prstan mu je ob stoječih ovacijah podelila Pavčkova.

V svojem zahvalnem govoru je Škof prebral besedilo novinarja Boštjana Videmška, ki se je posvetil fenomenu življenja. "Grobo, načrtno, usmerjeno in sistematično nas delijo na nas in njih. Mi in oni, frontna črta. To niti slučajno ni spopad civilizacij. To je spopad za civilizacijo. Jezik sovraštva, jezik ulice in jarkov je postal jezik uradne politike in medijev. Ali je bilo morda obratno? Ali je jezik uradne politike in medijev postal jezik ulice in jarkov? Bo jezik sovraštva postal tudi jezik strelskih jarkov?

Skrajna sredinska politika skrajno desnico potiska proti militarizaciji. Fašizem – prav ste slišali – fašizem. Rasejo zidovi, poganjajo stražni stolpi, vlečejo se ducati in ducati kilometrov bodeče žice. Država zavestno krši temeljne konvencije o človekovih pravicah. Zbirajo se vaške straže. V Kolpi umirajo ljudje pred našimi široko zaprtimi očmi. Ljudje na begu pred vojnami, revščino, totalitarnimi režimi, sovraštvom, klimatskimi spremembami dostojanstveno trpijo. Mi smo tisti, ki se imuni na njihovo bolečino in osvobojeni empatije, vesti ter občutka krivde – ali je to morda postmoderni človek? – deremo in kričimo iz območja udobja, iz predsobe prvega sveta. Zato, ker lahko. Grške otoke smo spremenili v deponijo človečnosti. Žrtve tudi naših vojn smo zmetali v koncentracijska taborišča našega časa. Deklice smo prisilili v prostitucijo, dečke smo vrgli človeškim zverem. Sredozemlje smo spremenili v množično grobišče, ki skriva 35 tisoč trupel. Mare Nostrum - naše morje in naša krivda. Da. Včasih je treba kričati, če sploh še želimo slišati tistih nekaj osamljenih glasov humanizma."

Prejemnik prstana se je na koncu zahvalil še z lastnimi besedami za "to visoko nagrado, ki je za igralca nekaj največjega in igralcu spodnese tla pod nogami, ko zve zanjo. Saj potem se spraviš k sebi. Danes bo konec tega in potem se spet začne normalno življenje. Jutri pride ponedeljek. Veste, kako je bilo to? Ponedeljek je rekel torku, naj sreda četrtek vpraša, ali je petek res rekel, da je za soboto nedelja".

Odločitve o drugih nagradah je sprejela žirija, ki ji je predsedovala Nika Arhar, ob njej pa še Goran Ferčec, Simona Hamer in Marko Sosič. "Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na neki način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem," meni letošnja žirija.

Predstavi 6 velika Borštnikova nagrada
Z veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev so ovenčali predstavo 6 v režiji Žige Divjaka in koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. Gre za predstavo, ki "hrabro razkrije anatomijo dehumanizirane sodobnosti in njenih iracionalnih družbenih predsodkov. Uprizoritev brezšivno združuje dokumentarno in fiktivno gradivo, ki ga avtorska ekipa vzpostavlja v dialogu kontrastov o strahu pred Drugim, ob čemer dobi občinstvo srhljiv vpogled v tiho družbeno vojno, ki se odvija v srcu Evrope. Izvedbeno disciplinirano in politično glasno zrcalijo licemerstvo vsega, kar kot družba mislimo, da smo, tega, kar zares smo, in tistega grozljivega, kar bi lahko postali". Sicer pa je Divjak lani prejel nagrado za najboljšo režijo za predstavo Človek, ki je gledal svet.

Nini Rajić Kranjac nagrada za režijo
Nagrado za najboljšo režijo prejme Nina Rajić Kranjac, saj se vsebinsko in strukturno kompleksne dramske epopeje Naš razred loti suvereno, drzno in celostno. "S prepletanjem in plastenjem različnih uprizoritvenih postopkov ustvarja svojstven odrski jezik, ki se lucidno posveča tako velikemu planu kot najmanjšemu detajlu," je ocenila žirija.

Kako so se odločili gledališki kritiki in teatrologi?
Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) za najboljšo uprizoritev pretekle sezone je iz rok predsednice društva Vilme Štritof prejel performans Skupaj Leje Jurišić in Marka Mandića v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić ter v koprodukciji društva Pekinpah, Vie Negative in Centra urbane kulture Kino Šiška.

Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade je "performans Skupaj gledališki, plesni in performativni dogodek, ki preverja širino izhodiščnega 'biti skupaj'. Vzpostavljeno performativno skupnost zaznamuje njena časovnost, ki temelji v šesturnem trajanju odločitve – vztrajati skupaj. Pri tem se napor odločitve vpisuje v energijsko nabiti, individualizirani in avtonomni telesi, ki ciklično gravitirata drugo proti drugemu, da bi se spojili, odmaknili ali zgolj mimobežno zaznali – kot ločeni in nato neločljivo zlepljeni organizem. Leja Jurišić in Marko Mandić zasedata različne vloge v strukturah moči ter vadita taktike in strategije njihovega trka in izigravanja. Odnos do sebe in drugega razgalita kot brutalni, spet drugič kot nežni proces stalnega pogajanja".

Lovorika po presoji žirije
Predstava Skupaj je prejela tudi nagrado po presoji žirije. Med drugim tudi zato, ker "Leja Jurišić in Marko Mandić razpirata neskončne pokrajine čustvenih, čutnih, ironičnih in kritičnih valovanj in v poetičnem ter obenem krvavem jeziku telesa poustvarita intenzivno izkušnjo, ki seže globoko v našo zavest". In kot je v svojem zahvalnem govoru izpostavil Mandić: "Gledališče je vse, kar se išče. In čudovito je, če se išče skupaj."

Najboljši dramaturgija in scenografija
Matic Starina je prejel nagrado za dramaturgijo v predstavah Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika v produkciji SNG Drama Ljubljana. Nagrado si je prislužil "s spretnim balansiranjem med dramskim in epskim, z uprizarjanjem in s pripovedovanjem vzdržuje dramsko strukturo živo in odprto kot kreativni prostor reference, kritike, argumenta in poezije. Naloga dramaturga v obeh predstavah je popolnoma jasna: izboriti si osebni prostor in glas med mitskim in kanonskim ter jima omogočiti, da spregovorita z logiko in glasom današnjega časa. Konkretnost Starinove dramaturgije se pokaže ne le kot spretnost konstrukcije in vzpostavljanja načela, temveč enako pomembno tudi kot spretnost dekonstrukcije". V njegovem imenu je nagrado prevzel Branko Hojnik.

Branko Hojnik pa je dobitnik nagrade za najboljšo scenografijo v predstavi Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega. Uspel je namreč ujeti "različne pomenske in asociativne plasti sodobne avtorske obdelave Shakespearjevega Sna ter jim s scensko konstrukcijo pride naproti kot avtonomna enota kompleksne uprizoritvene idejne mreže. Čeprav igralcem pripadajo mize v ospredju, Hojnik z jasno perspektivo vseskozi usmerja pogled v ozadje, tja, kjer stene obstajajo tudi zato, da ustvarijo negativ prostora. Čeprav velikanska in impresivna, scensko konstrukcijo slavnostne dvorane bistveno zaznamuje njena praznina, razpoka, podobno kot ljudi, ki v njej čakajo in umirajo v svojih ljubeznih, upih in (dez)iluzijah".

Novi direktor, nova pravila
Za Zalo Dobovšek je bil to prvi mandat na mestu selektorice tekmovalnega programa. Od leta 1994 so selektorji vselej imeli dvoletne mandate, novi umetniški direktor pa se je odločil uvesti zgolj enoletnega, kar je bilo seveda precejšnje presenečenje za Dobovškovo. Mesto selektorja bo tako v prihodnjem letu zasedel Matjaž Zupančič, leto pozneje pa Rok Bozovičar.

Ob prejemu nagrade za scenografijo se je Hojnik dotaknil tudi dogajanja v povezavi z nekdanjo umetniško direktorico festivala Aljo Predan in financiranjem nevladnega sektorja. "Ne bom se zahvaljeval, temveč bi se rad opravičil. V prvi vrsti bi se rad opravičil Alji Predan, ker sem bil tiho, ko je odstopala z mesta [umetniške direktorice festivala]. Mislim, da so tako kvalitetni kadri zelo dragoceni v Sloveniji. [...] Rad bi se opravičil še nevladnemu sektorju, ker sem bil tiho, ko so ga tako radikalno rezali. V zadnjih dveh selekcijah so dokazali, kako vitalen del gledališča so. Upam, da s tem nepodaljšanjem mandata selektorici nismo naredili dva koraka nazaj."

Čigava glasba je najbolje zvenela?
Nagrada za glasbo je šla v roke Branka Rožmana, avtorja glasbe v predstavah Naš razred v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj, Mestnega gledališča Ptuj in Mini teatra Ljubljana, Sen kresne noči v produkciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Visoška kronika SNG Drama Ljubljana. Po mnenju žirije Rožman "razume glasbo in celotno zvočno podobo kot aktiven in živ element gledališkega dogodka. Premišljeno izbira ustrezne glasbene postopke in jih subtilno, a prezentno vpleta v uprizoritve. V Našem razredu in Visoški kroniki petje in igranje na klasične ali ljudske inštrumente avtonomno postavi v učinkovit dialog z igro".

Skrb za igralski podmladek
Lovoriko za mlado igralko je prejela Tamara Avguštin za vlogo v Visoški kroniki v produkciji SNG-ja Drama Ljubljana, saj "natančno in odmerjeno gradi svojo avtentično odrsko prezenco, ki ji pridaja kanček ironije in samoironije. Svojo vlogo oblikuje z rafinirano svežino in ganljivim notranjim nabojem, ki ga izžareva tudi v intenzivnih trenutkih tišine svojega odrskega bivanja".

Četverica igralskih nagrad
Prav tako za vlogo v Visoški kroniki so ovenčali Aljaža Jovanovića, nagrado pa je v njegovem imenu prevzel Janez Škof. "Jovanović oblikuje svojo vlogo s silovitim, čustveno odmerjenim in miselno dognanim igralskim nabojem, ki v gledalčevi zavesti odstira prostore človekove ranljivosti in resnice," med drugim beremo v utemeljitvi.

Uroš Kaurin in Vito Weis sta prejela nagrado za vlogi v predstavi Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav v koprodukciji KUD Moment in Zavoda EN-KNAP. Ta igralski tandem namreč "pred nami dekonstruira, premišlja in uprizarja igro in igralski poklic. Skozi samoironijo, humor, metagledališke postopke in osebne zgodbe razgrajujeta fikcijo in s tem vzpostavljata avtonomno polje ustvarjalnega užitka, znotraj katerega v presežkih zaživijo tako solistične igralske bravure kot natančna partnerska igra ali improvizirani segmenti".

Nagrado za igro je prejel tudi igralski kolektiv v predstavi Naš razred, ki je "sinhronizirano vzpostavil kompleksno odrsko fresko skupnosti, ki utripajoč v usodi posameznih zgodovinskih slik razpada, subtilno prenašajo brutalnost in kaotičnost sveta, utelešajo raznolike vloge in jih komentirajo. Ob tekoče vodeni skupni pripovedi prepričajo tudi z izdelanimi podobami posameznih likov, ki se pretresljivo zapišejo v spomin gledalcev."

Nagrado za igro je prejel še Matej Puc, ki mu jo je prinesla vloga v Snu kresne noči, saj je "z lastnim igralskim habitusom znotraj izhodiščnega okvira lika Demetrija gradi prostor za igralski razvoj in metamorfozo, pri čemer znotraj žanra elizabetinske komedije raziskuje mučna stanja nelagodja in tesnobe. Povsem koncentriran na odnos s soigralci vzdržuje tudi dinamično povezavo z gledalci, v katerih išče subjekt soigre in polje podpore".

Tradicionalno odprtje z razstavo
Festival je po tradiciji odprla razstava, in sicer v galeriji Vetrinjskega dvora, ki je tokrat posvečena lani umrlemu igralcu Jerneju Šugmanu. Uvodna predstava letošnjega festivala je bila Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je v režiji Eduarda Milerja nastala v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma.

Poleg tekmovalnih je bilo na ogled še 11 predstav v spremljevalnem programu po izboru Novaka, v mednarodnem programu pa štiri predstave iz Italije, Hrvaške in Makedonije. Pred drevišnjo slovesnostjo je bila na ogled še zadnja od gostujočih predstav, in sicer La Gioia (Radost) v režiji osrednjega tujega festivalskega gosta Pippa Delbona in produkciji njegove Compagnie Pippo Delbono.

Podelitve nagrad v Veliki dvorani Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor se je poleg ministra za kulturo Dejana Prešička udeležil tudi predsednik vlade Marjan Šarec. Lani je prstan torej prejela Saša Pavček, kot najboljšo uprizoritev pa so ovenčali Nemoč v režiji Primoža Ekarta ter izvedbi zavoda Imaginarni in Mini teatra Ljubljana.

Spodaj si lahko ogledate posnetek podelitve Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana ter oddajo Z Mišo..., v kateri je Miša Molk gostila Janeza Škofa.