Komedijo slovitega španskega dramatika Lopa de Vege je režiral Luka Martin Škof, ki pravi, da se v predstavi kaže "družba, ki je pokvarjena do obisti". Komedija torej, čeprav je nastala leta 1593, ostaja aktualna, predvsem zaradi podobnosti glavnega lika Luzmana z nekaterimi osebami iz našega časa. Kot pravi Škof, je to podobnost "z vsemi diktatorji na begu, ki so zapeljali, množično izkoristili in izželi ljudi, nato pa pobegnili". Prav tako je po režiserjevih besedah komedija aktualna v tem, da na glavo obrne zgrešene pojme o resnični, pravi ljubezni.
Že de Vega je spoznal, da je svet podobno teatraliziran kot življenje na odrskih deskah. Ta teatralnost je pogojena s človeško samovšečnostjo, pojasnjuje režiser. "Pri večini vlog v predstavi je prvo gonilo, zakaj postanejo smešni in komični, sploh ko se Vitez čudes vmeša v njihovo življenje, to, da so vsi prežeti z lastnim egotripom in so posledično slepi."
Lopa de Vega je eden tistih avtorjev, ki je znal prastare težave, vezane na medčloveške odnose, povedati na nov, izviren način. Njegov Don Juan pa je po besedah vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor osvobojen komplicirane in v marsičem rahločutnejše filozofsko-moralne teže, je pa zato toliko uspešnejši, hitrejši, duhovitejši in bolj bravurozen v obratih.
Luzmana igra Gašper Tič, Tepca Filiberta upodablja Lotos Vincenc Šparovec, igrajo pa še Jure Henigman, Boris Ostan, Matej Puc, Jernej Čampelj k. g., Marko Simčič k. g., Tjaša Železnik, Nika Rozman, Mojca Funkl in študent AGRFT-ja Jure Kopušar. Scenografija Miha Knifica, ki je igralce ločil s steno, vključuje videoprojekcije, ki presegajo funkcijo kulise in dobivajo pomen igralca. Za kostume je poskrbela Nina Holc, glasbo pa podpisuje Borja Močnik - Borka. Verze je v ritmizirano prozo prepesnil Primož Vitez.
Čas baroka, čas duhovnega razkroja
Pri postavitvi predstave so se oprli na univerzalnost besedila, ki nagovarja današnjega gledalca. Kot pravi dramaturginja Nika Leskovšek, gre za korespondenco z baročnim časom, z zlato dobo španskega gledališča, za katero sta značilna duhovni razkroj in sesutje političnega imperija. "V tako imenovanih igrah plašča in meča gre večinoma za preoblačenje in ljubezenski naboj v vojaških preigravanjih, ki jih lahko apliciramo na katero koli področje današnjega življenja."