Ruski režiser Vasilij Senin je marca lani v Zagrebškem gledališču mladih krstno uprizoril še eno v dolgi vrsti priredb in različic romana Ana Karenina, z njo pa se je predstavil tudi v SNG Nova Gorica. Uprizoritev odlikuje predvsem nenavaden režiserjev pristop, ki čustva in strasti protagonistov reducira in tako vzpostavlja "ironično in grenko, skorajda nesentimentalno predstavo o nesposobnosti človeške vrste (moških in žensk), da občuti in ohrani ljubezen, da verjame vanjo." Senin je na lanskoletnem festivalu Mess v Sarajevu za režijo Karenine prejel nagrado za najboljšega mladega režiserja.

Veliko več kot le ljubezenska zgodba
Ana Karenina, v svetovni literaturi morda najslavnejši, v ruski realistični literaturi pa edini primer romana o ženskem prešuštvu, je srhljiva ljubezenska pripoved, polna kesanj, upanj in razočaranj, ki naslovne junakinje, razpete med moška - moža Karenina in ljubimca Vronskega - ter otroka, ni uveljavila le kot najveličastnejše ženske figure literarne umetnosti, ampak je zaradi pronicljive analize ruske visoke družbe s konca 19. stoletja, predvsem pa mojstrsko izpisanega duševnega sveta junakov vzpodbudila tudi nastanek številnih priredb za odre in filmska platna.

"Posebni učinki" na odru
Uprizoritev, ki Tolstojev čas povezuje z današnjim in z zgodbo o Ani Karenini, tematizira medčloveške odnose (družinske, zakonske, ljubezenske), na gledalca pa naredijo vtis tudi učinkoviti in vizualno atraktivni prizori: naj omenimo le premične scenske panoje, na katerih se izpisujejo ključne misli iz romana, in kostume Doris Kristić.

Naslovno junakinjo predstave igra Doris Šarić Kukuljica, njenega moža Alekseja Karenina Pjer Meničanin, ljubimca grofa Vronskega pa Filip Nola. Igralsko zasedbo kot predstavniki ruske aristokracije dopolnjujejo še Urša Raukar, Damir Šaban, Marica Vidušić, Nataša Dorčić, Ksenija Ugrina, Kristijan Ugrina in drugi.

S samomorom "opravijo" že na začetku
Marca lani so po premieri Ane Karenine v hrvaškem časopisu Vjesnik zapisali, da je v tem, da motiv samomora s skokom pod vlak vpelje takoj na začetku in tako rešuje dramo banalnosti pričakovanega razpleta, mogoče najti potrditev režiserjevega dobrega okusa. Senin namreč misli, da sodobna dramatizacija tega dela ne more preprosto ponoviti motiva iz devetnajstega stoletja, ampak mora pustiti razplet brez konkretizacije.

Ruski režiser je svoje doživljanje literarne klasike, s katero je odrasel, povzel takole: "Nekaj let nazaj mi je moj pedagog rekel, da ne razume, o čem je sploh mogoče govoriti s človekom, ki ni bral Ane Karenine. Še vedno mislim, da so take izjave preveč kategorične in v nasprotju s pomenom tega dela. /.../ Ana Karenina zame ni samo roman o ustvarjalni in razdiralni moči človekovih emocij, ampak tudi knjiga, ki te uči preproste resnice, ki leži v samem temelju pojma ljubezni. Ljubiti pomeni popolnoma sprejemati človeka takega, kot ga je ustvaril Bog. Sprejemati, dokler ta ljubezen živi v nas. Dokler ta ljubezen izpolnjuje smisel našega življenja."