V ljubljanski Operi so izvedli tradicionalno predstavo, v kateri se zvijače, kot so menjava mask, mečevanje, bruhanje ognja in menjavanje brad, prepletajo z zgodbo in različnimi liki. Nepogrešljiv del sečuanske opere so tudi gongi in bobni, katerih ton je visok, glas pa odmevajoč in elementaren. Že dopoldne pa so na Ljubljanskem gradu odprli tudi fotografsko razstavo Čengdu, raj Vzhoda, na kateri se bodo obiskovalci do 1. 9. seznanjali z glavnim mestom Sečuana.

Zbirka okoli 2.000 del
Sečuanska opera je več kot 300 let skrbela za zabavo obiskovalcev, ki jim je predstavljala življenje običajnih ljudi. Zdaj so predstave sečuanske opere, v zakladnici katere je okoli 2.000 del, namenjene večinoma turistom, ki jih navdušujejo duhovito pripovedovanje, petje in akrobacije. Igranje je zelo živahno, navdušujejo pa tudi zabavni dialogi med protagonisti. Ti lahko v operi dodobra razvijejo svoje sposobnosti, saj je ena izmed značilnosti sečuanske opere tudi pogosto spreminjanje predstav.

Namesto risarij na obrazih maske
Te popestrijo tudi pisane maske, ki v primerjavi s tradicionalno kitajsko opero niso narisane na obraz, tako da se lahko izraz nastopajoče osebe v trenutku popolnoma spremeni. Maske so narejene iz membrane ovčjih zarodkov in gume, da se čim bolj prilegajo obrazu. Včasih je bila ena maska primerna samo za en nastop, zdaj pa napredek tehnologije omogoča tudi, da jih je mogoče z nekaj manjšimi popravki ponovno uporabiti.

Večina del sečuanske opere temelji na dogodkih iz vsakdanjega življenja povsem običajnih ljudi, ki so bili v pretekolosti pogosto prikazani na prireditvah, kot so poroke, različni festivali in pogrebni sprevodi. Obiskovalci pa se na predstavah seznanjajo tudi z miti in legendami iz kitajske tradicije.

Utrinki iz prestolnice Sečuana
Da si bodo obiskovalci lahko lažje predstavljali, v kakšnem okolju predstave nastajajo, bodo lahko že pred predstavo ali po njej obiskali fotografsko razstavo, na kateri so ujeti trenutki, ki jih je mesto Čengdu doživelo v zadnjih desetletjih od svoje tritisočletne zgodovine. Mesto je bilo pred dvema tisočletjema znano kot dežela obilja, tisočletje kasneje pa kot mesto hibiskusa in brokata. Pred več kot 100 leti so prav na tem območju prvič odkrili orjaškega pando, zaradi izvrstne hrane mesto slovi tudi kot kuhinja Kitajske, številni znani kulturniki pa so zaslužni za še eno ime - študijska soba Kitajske. V starodavni vzhodnjaški civilizaciji se je verjelo, da je vse sestavljeno iz petih elementov: kovine, lesa, vode, ognja in zemlje. Tokratna razstava je postavljena v zaporedju teh elementov.