Da z njenim sluhom nekaj ni v redu, je pri okoli štirih letih ugotovila njena vzgojiteljica v vrtcu. Na pregledu so ugotovili, da ima hudo okvaro sluha, in sicer kar 70-odstotno naglušnost, in dobila je prvi slušni aparat. Tako kot njeni sovrstniki se je pri sedmih letih vpisala v osnovno šolo. "Bilo mi je malo težje," se spominja Tonca, "vendar zame to ni bila ovira, saj otroci ne vidijo takih težav kot odrasli. Moje otroštvo je bilo čudovito. Imela sem starše, ki so me v vsem podpirali in mi stali ob strani."

"Takoj sem vedela, da bom baletka."
Bila je živahna deklica, ki se je vedno rada gibala in plesala, zato jo je mama pri desetih letih peljala na avdicijo za balet. Ker je bila drobne postave, so jo sprejeli, čeprav so druge deklice začele že pri šestih letih. Brez težav je opravila nižjo in višjo baletno šolo, na oviro pa je naletela pri vpisu v srednjo šolo. Niso ji verjeli, da jo bo zaradi svoje naglušnosti lahko opravila. Tudi tu se je zanjo borila mama in izprosila, naj ji dajo vsaj možnost in ji dovolijo vpis v prvi letnik. Tonca je z vztrajnostjo in nadarjenostjo naredila vsa štiri leta srednje baletne šole. Naglušnost namreč na njen občutek za ritem ne vpliva. In s slušnimi aparati ji je vstop v svet glasbe popolnoma dostopen.

"Zaradi naglušnosti se mi ni bilo treba nič bolj truditi kot drugi. Naglušnost me ni ovirala, če pa česa nisem slišala, ko so kaj razlagali, sem najbližjega še enkrat vprašala," opisuje svojo pot Tonca. Bolj kot pri plesu si je morda morala prizadevati, da je popolnoma razvila tudi svoj govor. Svojim staršem je hvaležna, da so ji priskrbeli vrhunsko surdopedagoginjo, gospo Moškovo. "Bila je zelo zahtevna in zaradi nje je moj govor zelo dobro razvit. Veliko sem morala ponavljati in vaditi," pravi.

"Poklic balerine je zelo naporen in zahteva veliko discipline."
Tonca Novotny se je v SNG-ju Opera in balet Ljubljana zaposlila po končani srednji baletni šoli. Seveda je morala opraviti avdicijo. Kljub naglušnosti je bila sprejeta. V dvajsetih letih plesanja v baletnem zboru je odplesala številne predstave in s kariero je zadovoljna. "Moji sodelavci so name vedno gledali name kot na sebi enako. Nikoli nisem doživela, da me ne bi sprejeli v svojo družbo zaradi naglušnosti. Marsikdo sploh ni vedel, da nosim slušni aparat. Tudi koreografi se niso ukvarjali s tem, za predstavo te izberejo na podlagi tvojih baletnih sposobnosti, pa tudi videza." Zadnji dve leti dela kot koordinatorka baleta v umetniški pisarni za balet. To delo je zanjo nov izziv. "Tudi pri tem delu je zelo pomemben sluh. Spopadam se z drugimi ovirami v življenju, s komunikacijo, z delom z ljudmi," pove Tonca, ki poleg službe obiskuje tudi Visoko šolo za balet. Trenutno je v drugem letniku, ko bo končala, bo pridobila naziv višja baletna plesalka.

"Vse se da, če imaš željo in voljo"
Balet je poklic, ki zahteva veliko odrekanja, zato ga je včasih težko uskladiti z zasebnim življenjem, je med pogovorom povedala Tonca, ki si je z možem Andrejem ustvarila družino. Imata dva otroka, šestnajstletnega sina Jana in trinajstletno hčerko Elo. Ela je podedovala mamino ljubezen do plesa, pa tudi njeno okvaro sluha. Kljub temu je v šoli pridna in uspešna, na Konservatoriju za glasbo in balet pa pleše sodobni ples.