Predstavo je na oder postavil Jernej Lorenci, v antični čas pa so se podali Tjaša Železnik, Tarek Rashid, Manca Ogorevc, Minca Lorenci, Barbara Vidovič, Kristijan Guček, Vladimir Vlaškalič, David Čeh in Aljoša Koltak. Tragedija govori o izdaji ljubezni, maščevanju in o bolečih odnosih med moškim in žensko, ki so po besedah umetniške voditeljica gledališča Tine Kosi večna tema in so zato aktualni tudi danes. Za prevod je poskrbel Marko Marinčič, kot dramaturg se predstavlja Nebojša Pop Tasič, scenografija je delo Branka Hojnika, kostumografija pa Brede Škarice.

O izdaji ljubezni in maščevalnosti
Medeja se je poročila iz čiste ljubezni in se je bila za svojega moža pripravljena odpovedati vsemu, celo družini in domovini. Prav tako intenzivno kot prej ljubezen pa se je, potem ko jo je Jazon zapustil, v njej porodila maščevalnost. Za Evripidovo dramatiko je značilno, da se odmika od starega in v tistem času obveznega mitosa, saj njegovi junaki nočejo biti več le lutke v rokah bogov in prav zaradi tega se vedno znova znajdejo v novih in še temačnejših eksistenčnih položajih.

Vrhunsko delo svetovne dramatike
Evripid se je v svojih delih skušal vrniti k izvirom tragedije in tragičnega, ob tem pa ni več verjel v heroičnost svojega časa. Evripid velja za velikega oblikovalca ženskih likov v evropski dramatiki, ki jih kasneje dramatiki vedno znova oživljajo kot nosilke avtentičnih človeških vrednot.

Pri ustvarjanju Medeje, ki podaja sliko vsakdanjega, resničnega in neherojskega življenja, se je Evripid poglobil v dušo prave in resnične ženske ter na ta način ustvaril tragedijo, ki je moderna tudi v sodobnem času. Njegova tragedija, v kateri mu je uspelo vrhunsko ponazoriti Medejino stisko, njen duševni boj pred detomorom in spopad med maščevalnostjo in materinsko ljubeznijo velja za eno največjih del svetovne dramatike.