V ljubljanski Drami so premierno uprizorili dramo Markiza de Sade japonskega avtorja Yukia Mishime, ki jo je avtor označil za "ženski pogled na de Sada". Predstavo je režiral Ivica Buljan, pod dramaturgijo se podpisuje Diana Koloini, za scenografijo je poskrbel Siniša Ilić, za kostumografijo pa Ana Savić Gecan, glasba je delo skladatelja Mitje Vrhovnika Smrekarja, avtor koreografije pa je Matija Ferlin.

Šest ženskih pogledov na de Sada
V predstavi Markiza de Sade, ki se dogaja v francoskem salonu v 18. stoletju, nastopa šest ženskih likov, ki v treh dejanjih preigravajo različne vloge. Režiser Ivica Buljan je igralke Petro Govc, Polono Vetrih, Vanjo Plut, Veroniko Drolc, Mileno Zupančič in Ivo Zupančič označil za vrhunsko ekipo. Vsaka dramska oseba pa ne uteleša le same sebe, ampak je tudi nosilka določene ideje.

Od zvestobe do mesenih poželenj
Markizova žena Renée de Sade tako predstavlja zvestobo, njena mati gospa de Montreuil zakone, družbo in krepost, gospa de Saint-Fond mesena poželenja, markizina mlajša sestra Anne žensko nedolžnost in nestanovitnost, služkinja Charlotte pa ljudstvo. Kot je povedal Buljan, so v tej izrazito verbalni drami v ospredju odnosi med ženskami, na ozadju teh pa se odvija zgodba o "Velikem markizu", ki je sicer odsoten in zaprt, vseeno pa vedno vseprisoten in v središču njihovega življenja. Renée de Sade se z ženskami, s katerimi jo veže družina, nerazumevanje in sovražnost, sreča v treh različnih zgodovinskih trenutkih, med katerimi mine skoraj dvajset let in se zgodi tudi veliki preobrat, ki ga prinese francoska revolucija.

Nenavadna zgodba markizove žene
Avtor drame Yukio Mishima je idejo za besedilo dobil v markizovi biografiji, kjer ga je vznemirila nenavadna zgodba njegove žene, ki je bila svojemu soprogu, kljub njegovim dejanjem in nezvestobi, zvesta dolgi dve desetletji. V času markizovih škandalov in dolgih zapornih kazni mu je vedno stala ob strani, ga branila, mu večkrat pomagala pobegniti in ga vestno obiskovala v zaporu. Ko se je s francosko revolucijo položaj spremenil in se je markizu obetala svoboda, celo položaj v družbi, pa ga je zapustila.

Dramo Markiza de Sade je v slovenščino iz japonskega izvirnika prevedel Iztok Ilc, ki je ob tem poudaril, da velja japonski pisatelj in dramatik Mishima (1925 -1970) za izrazitega stilista, ki stavi na metafore, na tematski ravni pa preizprašuje zvestobo, izdajo in samoto. Pojmi, ki sicer v japonski kulturi veljajo za ključne, so po Ilčevem mnenju univerzalni in izredno pomembni tudi za zahodni svet. Režiser Ivica Buljan in dramaturginja Diana Koloini sta ob tem dodala, da je posredno srečanje pisatelja in markiza vsekakor zanimivo, saj za oba velja, da je javnost zelo dobro seznanjena z njunimi življenji, medtem ko literarno ustvarjanje obeh avtorjev vzbuja bistveno manj zanimanja.

K .S.