Ob novici o smrti Zlatka Šugmana se je nad gledališki svet spustila temna zavesa žalosti, ki je prešla tudi nad vse Slovence, ki so kdaj zavili v gledališče in bili deležni njegove igre ali pa so si ogledali katero izmed zdaj že legendarnih televizijskih produkcij še iz časov črno-bele televizije; Mali oglasi, Dekameron in mlajšo nadaljevanko Naša krajevna skupnost.

V Mestnem gledališču ljubljanskem so ob smrti dolgoletnega člana njihovega ansambla pripravili žalno slovesnost, pred polno dvorano so se Zlatku Šugmanu z govorom poklonili Barbara Hieng Samobor, Mile Korun, Evgen Car, Melita Forstnerič Hojšek in Boris Ostan.

Komika - družinski dar
Zapeljivost gledaliških desk je Zlatko Šugman začel odkrivati ob očetu Danijelu, ki je že pred II. svetovno vojno nastopal v ljudskem komedijantskem paru z Franjem Vičarjem, po koncu vojne pa je bil eden izmed prvih poklicnih igralcev Mestnega gledališča Ptuj. In kot kaže, se je Danijelov komedijantski čut prek Zlatka raztegnil čez tri generacije. Ob vsem tem pa, kot so povedali govorniki žalne seje v spomin umrlega igralca, ki je potekala v polni dvorani Mestnega gledališča Ljubljanskega, je Zlatko v sebi nosil tudi pisateljski dar, pogosto združen z njegovim ponekod satirično-trpkim humorjem v voščilih in drugih pismih prijateljem ter sodelavcem, ko je z njimi Zlatko razbijal napetost pred premierami.

Komika s pridihom tragike
Po besedah režiserja in profesorja režije Mileta Koruna se je za Šugmanovim žlahtnim komedijanstvom vedno skrivala smrt oziroma tista minljivost, značilna za gledališče, ki z vsako predstavo znova na odru prikazuje minljivost življenja samega. In nazdanje je tudi Šugman sam povedal, da je največja tragika igralskega poklica prav njegova minjljivost. A vendar se zdi, da bo njegovo delo še dolgo ostalo v spominu in zavesti. Predvsem pa njegov obširen igralski opus ni poznal le komedije, oživil je tudi številne like domačih besedil, pod katere so se podpisali Strniša, Hieng, Petan in Kmecl. Vtisnil pa se je tudi kot Cankarjev župnik v Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Molierjev Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu ali pa kot Frakl v priljubljeni Mikelnovi Fraklovi vrnitvi.

Šugman je svoj pečat pustil tudi v slovenskem filmu; leta 1962 je nastopil v filmski priredbi proze Cirila Kosmača Tistega lepega dne, pozneje pa še v filmih Ne joči, Peter, Vdovstvo Karoline Žašler in številnih drugih, v zadnjem času predvsem v Pevčevem Pod njenim oknom.

Nepozabni izleti
A njegovo delo v gledališču vsekakor ni ostajalo le na odru; kot je zapisal Tone Partljič, je bil tudi v. d. umetniškega vodje med krizo MGL-ja, za igralce je organiziral izlete in je bil prva avtoriteta, čeprav tega ni hotel. Predvsem so igralcem v spominu ostali izleti, ki jih je Šugman organiziral v okviru Mestnega gledališča in so na ta način prepotovali precejšen del sveta. Boris Ostan ga je tako v tem duhu primerjal kar z nekoč najbolj znanim Francozom in najslavnejšim piscem komedij Molièrom, ki je s svojo skupino prepotoval precejšen del Francije, pri čemer je potreboval nemalo organizacijskih sposobnosti. In teh ni manjkalo tudi Zlatku Šugmanu, kot je povedal marsikateri govornik na žalni slovesnosti v MGL-ju, ki je "s svojo skupino" prepotoval velik del sveta. Edino, kar mu je zmanjkalo, je povedal Ostan, je to, da ob svojem pisateljskem talentu ni napisal lastnega komičnega komada.

Lejla Švabić