Nosilec Borštnikovega prstana je bil vse do upokojitve član Mestnega gledališča ljubljanskega. Predtem je krajša obdobja nastopal tudi na drugih odrih, v letih 1958-1961 v SLG Celje, v obdobju 1961-1965 v SNG Drama Maribor, na ljubljanskem odru pa se je predstavljal kar 27 let.

Ljubitelji gledališča se ga spomnijo po številnih vlogah tako evropske kot ameriške dramatike, oživel pa je tudi številne like domačih novitet, pod katere so se med drugim podpisovali Strniša, Hieng, Petan in Kmecl. Zlatko Šugman je zadnja desetletja slovenskega gledališča zaznamoval z nekaterimi vlogami, po katerih se ga bo zvesto občinstvo še dolgo spominjalo. Izredno opazen je bil kot Cankarjev župnik v Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Molierjev Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu ali pa kot Frakl v priljubljeni Mikelnovi Fraklovi vrnitvi.

Pri filmu in televiziji
Šugman je svoj pečat pustil tudi v slovenskem filmu. Leta 1962 je nastopil v filmski priredbi proze Cirila Kosmača Tistega lepega dne, pozneje pa še v filmih Ne joči, Peter, pozneje v Vdovstvu Karoline Žašler in številnih drugih. Najširše slovensko občinstvo pa si je Šugmana najbolj zapomnilo po njegovih vlogah v televizijskih produkcijah. Zlatko Šugman je bil del generacije, ki je ustvarila nekaj legendarnih in še danes priljubljenih televizijskih serij. Bili smo še v času črno-bele televizije, ko so nastajali Mali oglasi in Dekameron, nekaj pozneje je nastala še nadaljevanka Naša krajevna skupnost.

Šugmanov prispevek k televizijskemu mediju je bil med drugim priznan tudi z Ježkovo nagrado, ki jo je Šugman prejel leta 2001. Tedaj je žirija zapisala besede, ki dobro opišejo tudi njegovo delovanje na odru: " a Šugmanova komika je izvirna, naturna neprisiljena, vselej človeško sproščena, v izrazu zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi človeške stiske reve, zna uravnotežiti bolečino in posmeh.? EM>Poleg Ježkove nagrade in tudi že omenjenega Borštnikovega prstana je Zlatko Šugman prejel tudi najvišje slovensko priznanje za delovanje na področju kulture, Prešernovo nagrado ter Severjevo in Župančičevo nagrado.

Oris igralske poti Zlatka Šugmana sklenimo z besedilom, ki je utemeljilo podelitev Prešernove nagrade temu velikemu igralcu: "Umetniška polnoživost, pomenska poglobljenost in velika priljubljenost so tisti pojmi in poteze, iz katerih je najbolj razpoznavno stkana ustvarjalna biografija enega izmed najizrazitejših slovenskih dramskih igralcev zadnjih desetletij - Zlatka Šugmana. Seveda je najznamenitejši obraz te biografije komedijantski, tisti in tak, ki je komiko kot nemara najbolj zahteven igralski dar in žanr zmeraj uprizarjal z veliko zbranostjo in nadzorovanostjo, brez vsakršnih pretiravanj in oblog v gledaliških, filmskih in televizijskih interpretacijah raznovrstnih človeških likov: od t. i. malih, vsakdanjih slehernikov do mogočnih, tragikomičnih dramskih usod."

Žalna seja
Iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer so ob smrti Zlatka Šugmana, člana ansambla od 1. februarja 1965 pa vse do upokojitve 30. marca 1992, globoko pretreseni, so sporočili, da bo žalna slovesnost v petek, 19. decembra, ob 10. uri v gledališču.

C. R.