Glasbeni vodja ansambla moskovskega teatra Bolšoj, čelist Mstislav Rostropovič, je le dober teden pred načrtovano premiero – zgodila naj bi se 6. decembra – nad celotnim projektom dvignil roke. Dirigiranje veličastne opere, ki jo je po Tolstojevi epopeji zasnoval Sergej Prokofjev, je bilo treba nemudoma prenesti na Aleksandra Vedernikova, ki se je v vlogi po mnenju stroke odlično odrezal.

Ko je uprava gledališča sporočila, da je premiera prestavljena za tri dni, so se v ruskih medijih razplamtela razna ugibanja, zakaj je do zamude sploh prišlo. Direktor ustanove, ivan Popovski, je izjavil le, dam u je žal, da si je javnost mnenje o predstavi ustvearila še preden jo je imela priložnost videti.

Bogat mozaik nekega obdobja
Vojno in mir, zgodbo o ljubezni in izgubljenih iluzijah v vrtincu, ki ga je v Rusijo pripeljala na poraz obsojena Napoleonova vojska, je za opero v času druge svetovne vojne priredil Sergej Prokofjev. Popovski (ki je po rodu Makedonec) pravi, da je to po mnenju mnogih najkompleksnejša in najteže izvedljiva opera vseh časov.

Vsem ne moreš ustreči
Nekateri Moskovčani so bili malce razočarani le nad minimalistično scenografijo. Glasba je imela za ozadje le rdeče-belo premikajočo se kuliso. Spet drugi so bili prepričani, da bi morala v predstavi bolj odmevati družbeno-politična resničnost ruskega vsakdana. “Kaj nam lahko predstava pove novega o svetu? Dobimo nov pogled na Rusijo, na človeštvo, na vojno in mir? Ne, prav nič od naštetega”, so bili ostri pri časniku Vedomosti.

V vsem ni treba iskati zrcala sedanjosti
Popovski je mnenja, da so te kritike zgrešile bistvo predstave: “Seveda bi vojno in mir lahko uprizorili kot alegorijo dogajanja v Čečeniji, kot pro- ali antiteroristično izjavo … a ni po tem nobene potrebe. Zgodba ima dovolj svojih idej in vsebine – ni je treba na silo približevati poslušalcem. Zato je večna”.