Ključna težava je v tem, da o stropu, njegovem naročilu ali izdelavi doslej nismo našli enega samcatega dokumenta, zaradi česar je vsakršen poskus interpretacije, datacije in atribucije odvisen predvsem od slogovnih in ikonografskih analiz.

Morda pa so se dokumenti v resnici iskali le v napačni smeri. Kot so pokazale ugotovitve umetnostne zgodovinarke Daše Pahor, bi morali namesto na zahodu proti Italiji umetnike, zaslužne za izdelavo stropa, iskati povsem drugje, v Pragi, točneje v krogu cesarja Rudolfa II. in slikarske delavnice Paula Vredemana de Vriesa, ki je znamenito Rudolfovo galerijo okrasila s podobno sliko v nebo kipeče arhitekture.

Priznana strokovnjakinja za umetnost, arhitekturo in tiskarsko kulturo in solastnica Antikvariata Daša Pahor je svoje izsledke pred kratkim predstavila na predavanju, ki ga je Narodna galerija pripravila ob aktualni razstavi Mojstrovin Pinakoteke Praškega gradu.

V zadnjih letih v Celju prišli do novih spoznanj
Raziskovalko so v goste povabili predvsem zaradi nekaj manj kot 15 let starega članka, ki je tedaj prinesel prelomna spoznanja o Celjskem stropu, avtorica pa jih je ob tokratni priložnosti na podlagi novih vedenj nadgradila, dopolnila in nekatera popravila. Nova spoznanja, ki so bila izhodišče za njene dopolnitve, so prinesle raziskave, ki jih je leta 2013 začel na pobudo pristojne kustosinje Gabrijele Kovačič izvajati Pokrajinski muzej Celje, kjer so k sodelovanju povabili še Restavratorski center Slovenije in Biotehniško fakulteto v Ljubljani. Leta 2015 so v muzeju nekatere izsledke predstavili tudi na razstavi, ki je gostovala tudi pred Slovenskim etnografskim muzejem. Gabrijela Kovačič jih je podrobneje predstavila tudi v Umetnostni kroniki leta 2016, leto pozneje pa ob 90-letnici prenove Celjskega stropa še z naknadno razstavo dopolnila. V okviru raziskav je nastalo tudi novo, dragoceno fotogradivo, ki spremlja pričujoči članek.

Odkritja, ki bi lahko Celjski strop povzdignila na evropsko raven
Prav zaradi tega, ker se o Celjskem stropu doslej ni našel noben dokument, so vse to predvidevanja, poudarja Daša Pahor, a ker jo raziskovanja vodijo v kroge, kjer doslej dokumentov, povezanih s stropom, še niso niti iskali, bo nadaljnja študija znala prinesti potrebne dokaze.

Če bi se zares izkazalo, da je Celjski strop neposredno povezan z delavnico pomembnega umetnika tistega časa, Paula Vredemana de Vriesa, ko je ta delovala na dvoru Rudolfa II., bi s tem ne dobili le točnejšega časovnega okvira nastanka stropa, ampak bi nove ugotovitve delo povzdignile na pomembno mesto enega redkih večjih ohranjenih del, vezanih na rudolfinsko Prago v evropskem merilu. Obenem bi to pomenilo tudi, da gre za nemara največje ohranjeno delo Paula Vredemana de Vriesa.

Celjski strop so po naključju odkrili leta 1926, ko so prenavljali dvorano v Stari grofiji, kjer danes domuje Pokrajinski muzej Celje. Iz obdobja pred tem nam ni poznan niti en sam podatek o stropu, zato je bilo presenečenje, ko so pod umazanim platnenim stropom našli še en umazan strop, toliko večje. Takoj so se zavedali, da imajo nad seboj nekaj posebnega. Sneli so celotno konstrukcijo, strop očistili, Matej Sternen pa ga je restavriral in dokumentiral s fotografijami na steklo, ki so danes dragocen dokument, saj pokažejo, kakšne poškodbe je imel strop pred restavratorskim posegom.

To, da so strop našli tako pozno, je po mnenju Daše Pahor prineslo nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Dobro je to, da je strop ohranjen brez poznejših preslikav ali dopolnitev, bil je polepljen in zakrpan. Tako se je do leta 1926 ohranil v prvotni obliki. Negativna pa je prav ta, da se pred tem nihče ni z njim zares ukvarjal, zlasti v 19. stoletju, ko so bile narejene sijajne pionirske raziskave na področju umetnostne zgodovine na Štajerskem. Mnogo dokumentov je bilo od takrat založenih ali pa uničenih v drugi svetovni vojni (zlasti del Deželnega arhiva v Gradcu).

Celjski strop pokriva površino 142,6 kvadratnega metra, se pravi 14,45 metra dolgo in 9,87 metra široko dvorano, pri čemer pa ne gre za stensko poslikavo, ampak je naslikan v tehniki tempere na platnu. Sestavlja ga enajst slik na platnu, zato spada tudi po samih dimenzijah med večje umetniške zaklade na Slovenskem.

Thurn-Valsassina si zaželi veličasten strop
Naročnik stropa je bil verjetno Janez Ambrož Thurn-Valsassina (1537– 1621), ki je bil ugleden mož, svetovalec nadvojvode in kneza Notranjeavstrijskih dežel Karla II., po njegovi smrti pa nadzornik knezovih mladoletnih otrok – med temi tudi poznejšega cesarja Ferdinanda II. Ko je Ferdinand postal polnoleten, se je Janez Ambrož upokojil, še vedno pa skrbel za komuniciranje dvora in različna skrivna upravljanja. Leta 1601 se je umaknil na svoj dvorec v Pliberku, kjer je umrl dvajset let pozneje v za tisti čas precej visoki starosti, 83 let.

Poklon izumirajoči družini
Umrl je brez potomcev, na kar se morda navezuje tudi upodobitev stranskih slik Celjskega stropa s prizorom smrti bojevnice Kamile in pendanta Kamila. Janez Ambrož je imel z ženo Salome von Schlick-Bassano fantka in deklico, ki pa sta oba še v otroštvu umrla in bi ti upodobitvi po besedah Daše Pahor lahko nastali kot hommage družini, ki izumira in to nemočno opazuje. V tem primeru je Celjski strop morda velik družinski portret, na katerem bi lahko iskali konkretne portrete družine. Thurn se denimo pojavi tudi v obliki stolpov v sredini (beseda Thurn v nemščini pomeni stolp), žena Salome von Schlick Bassano je prisotna v predlogah njenega soimenjaka, italijanskega slikarja Bassana, po katerih delih so izdelali stranske slike štirih letnih časov. Simboli štirih padajočih mož iz mitologije v kotih so v tem času običajno pomenili metaforo nemoči človeka pred močjo narave in znanosti.

Konkretne portrete pa je Daša Pahor poskušala najti s primerjavo obstoječih portretov z umetnino povezanih protagonistov. Kot je že leta 2002 domneval Emilijan Cevc, je med njimi zelo verjetno prav Janez Ambrož. Med figurami stoji morda celo Adriaen de Vries, pomemben kipar Rudolfovega dvora, a za zdaj so to zgolj ugibanja na podlagi podobnosti, za katere bi potrebovali oprijemljivejše dokaze.

Naslon na grafične predloge
Najprej je treba umetnino, ki se je dolgo pripisovala neznanemu italijanskemu mojstru, povezati s Prago, tedaj pomembnim umetniškim središčem Evrope. Osnovne ugotovitve je neposredno po odkritju stropa prispeval France Stelè, ki je ugotovil, da so vse stranske slike narejene po grafičnih predlogah različnih mojstrov. Padajoči štirje giganti v kotih so posneti po grafikah Hendrika Goltziusa iz leta 1588, cikel štirih letnih časov je narejen po bakrorezih Jana in Rafaela Sadelerja, ki sta se zgledovala po originalih slikarjev družine Da Ponte-Bassano. Stranski sliki pa sta nastali po grafiki Antonia Tempeste.

Najzanimivejša je seveda osrednja slika, iluzionističen pogled v arhitekturo, nad katero se odpira nebo, z balustrad pa nas zrejo figure dvorjanov. To delo je izvirno in torej ne posnema grafičnih predlog.

Naprej arhitektura, šele potem figure
Zgoraj omenjene raziskave muzejske in restavratorske ekipe so pokazale nekatere nenavadnosti: arhitektura je bila denimo naslikana naprej, figure pa so bile dodane naknadno; prav tako se je pokazalo, da sta kipa Jupitra in Neptuna prilepljena na platno, njuni atributi pa so doslikani.

Stelè je razmišljal, da je bil "avtor povabljen ali skozi Celje potujoči Gornjeitalijan", ki je strop poslikal na začetku 17. stoletja. Obenem pa je bil umetnostni zgodovinar tudi sam razpet nekje med Italijo in severom. Tedaj se je zdela Italija bolj logična povezava, navsezadnje je z njo vezanih več grafičnih predlog, na katere se naslanjajo stranske slike. Po drugi strani pa je že Stele opazil sorodnost z delom delavnice Vredemana de Vriesa, vendar še ni imel na razpolago dovolj informacij, da bi lahko naredil konkretnejšo povezavo. Z vrsto študij, ki smo jih dobili o umetnosti v času Rudolfa II., njegovi zbirki in tam delujočih mojstrih, pa lahko zdaj tudi na Celjski strop začnemo gledati v nekoliko drugačni luči.

Mojstra Vredeman de Vries
Oče in sin, Hans Vredeman de Vries (1527–ok. 1607) in Paul Vredeman de Vries, sta slovela po takšnih stropnih poslikavah. Z njimi sta poslikala dvorane na domačem Nizozemskem, v Gdansku in Pragi, vse pa poznamo le po ohranjeni dokumentaciji. V njunem delu je lahko prepoznati sorodnost s Celjskim stropom – gre za podobne upodobitve arhitekture, poglede na dvorno življenje in dvorjansko vzdušje, podano v koloritu, ki prav tako spomni na celjsko delo.

Podoben strop v Rudolfovi galeriji
Njuno delo si je na svojem Praškem dvoru zaželel tudi Rudolf II., ki si je v nekem trenutku ustvaril tako obsežno zbirko umetnin, da so te prekrivale že vse mogoče sobane Praškega gradu, zato se je odločil postaviti posebno sobo, ki bo omogočala dovolj reprezentativen prostor za njegov zaklad. Dvorano, ki jo poznamo kot Rudolfova galerija, danes sicer ni ohranjena v prvotnem stanju, nekaj o njenem videzu pa vendarle vemo. Dvorana meri v širino približno toliko kot tista s Celjskim stropom, le veliko daljša je od nje.

Razporeditev slik si je zamislil v treh ravneh, dekoracijo stropa pa zaupal Hansu Vredemanu de Vriesu. Ta je bil tedaj že precej v letih in je v Prago poslal sina Paula, s katerim sta dorekla podoben tip slike, kot sta jo večkrat uresničila na stropih dvoran severnih dežel. Kot rečeno, tudi ta poslikava ni ohranjena, po Hansovem opisu pa si lahko predstavljamo, da je šlo za iluzionistični pogled v arhitekturo z ljudmi in prostim pogledom v nebo. Strop je bil naslikan na platno in vpet v lesen okvir oziroma okvirje. Delo, ki torej po opisu precej spominja na Celjski strop, sta izdelala v 90. letih 16. stoletja.

Med obiskovalci Rudolfove zbirke morda tudi Janez Ambrož
Thurn-Valsassina je bil s Prago precej povezan, če ne drugega, je njegova žena prihajala iz ene pomembnejših čeških družin (pozneje pa je bil njegov nečak Henrik Matija von Turn tisti, ki je leta 1618 defenestriral katoliška poslanca in s tem sprožil 30-letno vojno). In Rudolf II., ki je tako rad razkazoval svojo zbirko in mednjo povabil vsakega diplomata, da mu je na dolgo in široko razlagal o delih, bi lahko vanjo povabil tudi Janeza Ambroža. Zanj je namreč znano, da se je na Rudolfovem dvoru mudil zaradi političnih zadev. Tega bi veličastni strop gotovo prevzel in bi si zaželel nečesa podobnega na svojem domačem gradu.

Kar zadeva grafične liste, na katere se naslanjajo stranske celjske slike, so ti v resnici krožili po vsej Evropi in bi v štajerski prostor lahko prišli iz marsikatere smeri, prek marsikaterega umetnika. Obenem pa ne gre spregledati, da se je v Pragi prav zaradi Rudolfa II. in njegovega vlaganja v umetniško produkcijo razvil velik trg za grafične predloge. V tamkajšnji Vladislavovi dvorani so potekale prave grafične tržnice, kjer so se ustavljali ljudje z vsega sveta. "Grafike so prihajale iz roke v roko. Prišli so prodajalci grafik iz Nizozemske, severne Evrope … Kupiti se je dalo marsikaj. Vse je bilo torej zbrano na isti lokaciji: tako Rudolfova zbirka, dvorana, trg z grafikami. Prek tovrstnega trga so ljudje, ki so naredili naš Celjski strop, lahko kupili vse grafike, ki so jim koristile kot predloge," razmišlja Daša Pahor.

Še eno umetniško ime se zdi po njenem mnenju po slogu sorodno temu, kar vidimo v Celju. Pri Rudolfovi poslikavi je sodeloval tudi Adriaen de Vries, dvorni kipar Rudolfa II., čigar heroični, mišičasti kipi so stali po vsej Pragi. Za nas pa je pomembno predvsem to, da precej spominjajo na kipa Neptuna in Jupitra v Celju.

Kje bi lahko izdelali tako velikansko delo? V Pragi.
Če je v svojem članku predvidevala, da Janez Ambrož v Pragi ni dobil le ideje, ampak od tam pripeljal v Celje tudi mojstra, slabih 15 let pozneje to teorijo nekoliko popravlja. Po izsledkih omenjenih raziskav se ji zdi mnogo bolj logično, da so strop naredili v delavnici v Pragi in ga od tam pripeljali v Celje.
Več ugotovitev iz let 2013 in 2015 pritrjuje takšni tezi v korist. Najprej to, da dimenzije Celjskega stropa najbolj ne ustrezajo dvorani. Je namreč premajhen, zaradi česar se ob montaži ni povsem dobro ujel z vogali, kar so naknadno popravljali z letvicami. Prav tako je strop bistveno prenizek glede na sam prostor, ki ga krasi, zaradi česar na kraju samem ne daje pravega vtisa iluzionizma, kot ga doživimo ob gledanju reprodukcije.

Prav tako si je težko predstavljati, da bi na Štajerskem delovala delavnica, ki bi bila sposobna narediti delo takšnih dimenzij (gre namreč za velikanske panoje, osrednji je sestavljen kar iz štirih delov), razmišlja Daša Pahor. Šivi nikjer ne potekajo čez ljudi, ampak zvesto sledijo arhitekturnim členom, kar bi potrjevalo to, da so posamezne plošče pripeljali v Celje in šele tam sestavili v celoto. Takšno delo je izvedljivo prej v delavnici, ki se s takšnim delom redno ukvarja. Če bi bilo delo zares izdelano na drugem mestu in od tam pripeljano, bi to navsezadnje pojasnilo tudi nalepljena kipa, ki prekrivata šive na platnu in razbijata linije.

Možnost, da je bil strop narejen v Pragi, odpre veliko več možnosti, kaj iskati. Zdaj je mogoče iskati podatke, vezane na Prago, pravi umetnostna zgodovinarka, ki je 99-odstotno prepričana, da je strop zares nastal v Pragi. Časovno meni, da je nastal v zadnjih letih 16. stoletja ali okoli 1600, saj sta se zatem oče in sin de Vires vrnila domov. To pa se tudi ujema z datacijo, ki jo je Stele zagovarjal v svojem delu.

Načeloma bi lahko obstajala možnost, da sta umetnika s celotno delavnico prišla in naročilo izvedla v Celju ali okolici, vendar se zdi to precej bolj zapleteno, kot da so delo pripeljali z vozom, še dodaja. Poleg tega so bila to glavna leta preganjanja protestantov iz Štajerske. Glede na to, da so bili Janez Ambrož katoličan (čeprav resda tudi simpatizer protestantizma, zaradi česar je bil navsezadnje v sporu s Tomažem Hrenom) in slikarja de Vries protestanta, verjetno ne bi želel razjeziti Ferdinanda II., ki je skušal vsakega protestanta pregnati iz Štajerske. Tudi v tem kontekstu je verjetneje, da je delo nastalo na nevtralnem območju, kar je Rudolfov dvor nedvomno bil. "Veliki zbiralec je vse dopuščal, samo da se je slikalo. Slikarjem je tudi dajal posebne svoboščine, ki bi jih marsikateri cehi v habsburškem imperiju zatirali," še pove.

Strop je verjetno delo več zelo dobrih umetnikov, ne konkretno delavnice. "Če lahko osrednjo arhitekturo pripišemo delavnici Paula Vredemana de Vriesa, ki je bil edini sposoben narediti tovrsten projekt, pa mu ne moremo pripisati figur, saj teh na svojih platnih običajno ni slikal. Verjetno je, da čeprav izurjen v tehniki iluzionistične arhitekture ni bil vešč slikanja človeških figur. Pogosto so kot izdelovalci figur na njegovih slikah podpisani drugi mojstri. Zato je lahko tudi v primeru Celjskega stropa, ob hipotezi, da ga je de Vries zares naslikal, zelo verjetno, da je figure izdelal nekdo drug. To bi pojasnilo, da je bila arhitektura naslikana najprej in šele nato figure," pove Daša Pahor. Avtorstvo figur torej ostaja ena izmed neznank poslikave.
Vse to so dobrodošla izhodišča za avtoričino nadaljnjo študijo. Za potrditev domnev je seveda potrebnega še precej dela, ki pa ima zdaj, ko je jasno, da je treba povezave iskati v Pragi, vendarle odprto novo pot.