Gre za izbrane pesmi, ki so bile med letoma 1974 in 2006 objavljene v zbirkah Moje pesmi ne bodo spremenile sveta, Nebo, Prav moj svojski jaz, Vedno odprto gledališče in Lenobna božanstva in lenobna usoda. Dvojezična knjiga v izvirnem jeziku in v slovenščini prikazuje različne tematike, s katerimi se ukvarja avtorica. Med njimi so najvidnejši problematiziranje pomena ustvarjanja, eksistencialne težave lirske subjektke in homoerotika. Že citat na kazalki knjige govori o problematiki, ki jo Patrizia Cavalli pogosto predstavlja v svoji poeziji, to je razmislek o smiselnosti in pomenu pisanja: "Izgubljati čas, to je moj poklic, / in je čar v tem, da izgubiš, kar ni tvoje."

Prva pesem v izboru Ti lepi dnevi kaže na skromnost, a tudi na ironijo ob lastnem ustvarjanju. Negotovost in spraševanje dajeta priznani pesnici samosvoj značaj: "Nekdo mi je rekel, / da moje pesmi zagotovo / ne bodo spremenile sveta. // Odgovarjam, da ja, zagotovo / moje pesmi / ne bodo spremenile sveta." Značilnosti pesmi so tudi dvojnost in zanikanje, rušenje začetne misli oziroma pozitivnosti v pesmih: "ostane vedno beseda, / neka besedica, ki bi jo lahko povedali, / nemara samo zato, da bi povedali, / da ni prav nič povedati."

To je poezija zanimivega nihanja, iskrene dvomljivosti in nenehnega iskanja notranjega ravnovesja, ki pa se v trenutku lahko podre: "Novice: medtem ko v hiši vsaka stvar / najde svoj predal, svojo polico, / jaz postajam sama sebi marginalna. / Moja materija je izpuhtela." Prav tako je tudi v upesnjeni homoerotiki, ki je za avtorico lepa in tudi nesrečna. Tu ne gre za nikakršno večno romantiko, še manj za trud zanjo. To je ljubezen, ki je lahko tudi dolgočasna in nesrečna.

Patrizia Cavalli je v knjigi Ti lepi dnevi najmočnejša v tistih pesmih, v katerih reflektira lastne občutke in občutenje sveta okoli sebe. To je poezija, ki odlično osvetljuje bežne trenutke in notranje in zunanje dogajanje. Pri tem je najizraziteje upesnjeno prav občutje. Gre za zajezitev utripa, sedanjosti, najsi bo to lepota ali pa težave in estetika grdega oziroma bolje rečeno – estetika pokvečenosti: "Šepav golob. Smešen / golob, šepav in krivenčast. / Živali s pomanjkljivostmi / rade spominjajo na ljudi." Vse to se dogaja tukaj in zdaj, če parafraziram pesnico. Na mestni ulici ali v stanovanju z ostrim opazovanjem z lahkoto ubeseduje stvarnost in svoje doživljanje. Občutje v pesmih je izraženo tankočutno in v primerih, ko gre za angažiranost, tudi ironično.

Ti lepi dnevi so zbirka petih pesniških knjig, pri čemer je najboljši kazalnik prav občutje raznovrstnih občutij sveta in notranjosti. Avtorica ne olepšuje niti ne stavi na popolnosti. V pesmih so pogosti preobrati, in to že skoraj prerašča v disharmonijo, ki ruši začetno ravnovesje: "In prav gotovo smo bili rojeni / za to sozvočje. / A če živiš v mestu, te vselej / tu in tam nenaden smrad / po cvrtju odžene nazaj domov."

Poezija Patrizie Cavalli v izboru Ti lepi dnevi lepo opisuje tako lepoto kot temino pa tudi preprosto dolgočasje, ki je ne nazadnje dober gradnik za nastanek največjih del in odkritij.