"Najhrupnejši trenutek v človeku lahko za drugega ostane neopazen. Če pa skupaj prisluhnemo tistemu, kar slišimo, ko ni slišati ničesar (ko se molči), se morda izriše na obrazu, zavibrira v gesti, da ton mišičju. Tišina in glasba imata nekaj skupnega. Navzočnost, ki se ne vidi, se razprostira, pa vendar je blizu, tako blizu, da jo lahko začutimo kot lastno telo," je Kaja Lorenci zapisala ob uprizoritvi.

"Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja (ganiti, ganiti se) prevedem v specifičen uprizoritveni jezik? Ples ima namreč sposobnost, da razkrije tisto, kar je v glasbi nedoumljivega, kar nas premika nekje od znotraj, ter hkrati to prednost, da je človeški in otipljiv. Glasba pa je tista, ki uvaja zakasnitev v takojšnjost oziroma ima sposobnost, da podaljša, raztegne trenutek v dogodek. Lahko oči postanejo ušesa in obratno?" jo je zanimalo.

Kot pravi, jo v zadnjem času glasba gane pogosteje. Potrebuje jo, da jo gane. Daje ji občutek, da se premika skozi svojo gosto tišino, ki jo težko ubesedi.

Oblikovanje prostora, kostuma in luči je delo Petre Veber, glasbo sta ustvarila Žigan Krajnčan (vokal) in Kristjan Krajnčan (violončelo). Producent predstave je DUM, koproducenti pa Nomad Dance Academy in Life Long Burning.

Predpremiera bo nocoj, premiera v četrtek, ponovitve pa sledijo 6., 7., 8., 9. in 10. januarja 2022, vsakič ob 20. uri.