Angleško zasedbo Meat Beat Manifesto (MBM) je dve leti pred izidom prej omenjenega prvenca ustanovil sintesajzerski zanesenjak Jack Dangers z Jonnyjem Stephensom, vendar je kljub vpletenosti več sodelavcev Dangers vodja in edini stalni član zasedbe v vseh letih njenega obstoja. Tako na sveži izdaji sam podpisuje avtorstvo skladb, se mu je pa tudi tokrat pridružil Ben Stokes, eden izmed rednih sodelavcev. Znano je, da je ustvarjanje MBM-ja pomenilo pomemben navdih za sčasoma komercialno uspešnejše zasedbe, kot so Nine Inch Nails, The Chemical Brothers in The Prodigy, s katerimi so se kdaj tudi družno podali na turnejo. Prav tako pa velja, da so zgodnejše izdaje MBM-ja vplivale na razvoj (nekdaj) še posebej na Otoku priljubljenih žanrov trip hop, drum'n'bass in big beat.

Kljub konkretnemu upadu števila izdaj MBM-ja glede na njihovo izobilje v dvajsetletju po letu 1990, sicer ostaja stalnica na sceni elektronske glasbe, vendar je nedavno izdani album Impossible Star šele drugi v desetih letih, od izida njegovega predhodnika Answers Come in Dreams pa je minilo celih osem let. Skozi okrogla tri desetletja ustvarjanja se je MBM poigraval s technom, ambientalom, drum'n' bassom, IDM-om, industrialom, dubom - in pozneje tudi dustepom -, v osnovi pa ga najdemo v polju abstraktne elektronike ambientalnih tekstur, večinoma temelječe na težkih ritmih. Dangersu je uspelo v razdobju dobrih treh desetletij glasbenega ustvarjanja nakopičiti precejšnje število starih in tudi čudaških analognih sintesajzerjev, ki do danes tvorijo njegovo zavidanja vredno zbirko mašinerije. K sreči se mu kljub temu v studiu očitno uspe upreti skušnjavi čezmernega hkratnega tlačenja vsega razpoložljivega zvokovja v svoje posamične skladbe. Hkrati pa album prinaša dobro mero nostalgije, saj se drži siceršnjih, za MBM precej standardnih elementov z veliko mero detajlom posvečene pozornosti, ki rezultira v precizni zvočni sestavljanki smiselno uporabljenega nabora zvokov. Z obrtniškega vidika gre za neoporečen izdelek, ki pa ne prinaša nujno kake globoko zapomnljive izkušnje.

Skladba One, ki odpre album, s svojo ambientalno temačnostjo napove klavstrofobično ozračje, kakršno v večini preveva izdelek vse do konca. V nekaterih skladbah je prisoten na različne načine modificiran Dangersov vokal, tudi v drugi po vrsti, naslovljeni Bass Playa. Ta za razliko od uvodne temelji na močno poudarjenem ritmu, nekje na tretjini pa se čezenj razlije džezovsko obarvana, sanjavo blodeča melodija. "We Are Surrounded" naznanja z elektrostatičnimi motnjami zastrt posemplan vokal istoimenske skladbe, ob tej pa tudi skladba Liquidators z vokalnimi vložki v ruščini, podloženimi s šumi starega kratkovalovnega oddajnika in zvoki Geigerjevega števca, vzbudi podobno atmosfero občutja ogroženosti, ki jo prinaša slutnja zunanjega sovražnika, pa naj bo dejanski ali domišljijski.

Naprej skladba T.M.I z zamaknjeno zasanjanim Dangersovim vokalom sporoča nekdaj distopično in danes vse bolj naglo uresničujočo se parolo "Misinformation is all we're gonna get now" (slov. "Napačne informacije so vse, česar bomo deležni zdaj"). Naslovno Impossible Star poganja udaren ritem, prek katerega pa znova odzvanjajo precej džezovsko razigrane mehkobne kozmične sintovske melodije in drobci vokalov. Če ne že osrednja, pa izstopajoče najdaljša stvaritev albuma je skoraj 15-minutna Lurker, pri kateri gre pravzaprav za tri v eno spojene skladbe, ki bi glede na očitno raznolikost lahko pristale na plošči kot tudi dejansko ločene skladbe. Prva je tavajoča, ki je kar pod naslovom Lurker tako kot skladba Nocebo izšla že leta 2015 na kratkometražni izdaji, ki jo je Dangers naslovil 2.2. Drugi del daje vtis brezizhodne ujetosti v krogotok, ki ga nato klokotaje le prekine še zadnji, v polju elektra zasidrani del. Omenimo še skladbo Nereus Rov, naslovljeno po globokovodnem plovilu brez posadke, ki nosi ime po grškem vodnem titanu Nereju. In Dangers očitno upravlja svojega Nereja po teminah morskih globin, polnih stopničastih spustov na vse nižje ravni, če sklepamo po v staccato maniri prekinjenih oziroma skrajšanih basovskih tonih.

Ustvarjanje MBM-ja konec koncev odpira tudi vprašanje, do katere mere je mogoče po treh desetletjih delovanja brez večjega uklanjanja zahtevam trga ostati relevanten in aktualen. Pravzaprav na aktualnost nakazuje sam naslov albuma Impossible Star (slov. nemogoča zvezda). Jack Dangers se je namreč po lastnih besedah na ta način navezal na "optično iluzijo EC Escherja, ki se spiralasto vrtinči okrog in okrog ter daje vtis, da se nikoli ne konča", s katero lahko po njegovem mnenju ponazorimo paranoični in nadrealistični duh aktualnega političnega in kulturnega ozračja. Pa še kako prav ima, ne le na besedni ravni, saj je to ozračje mojstrsko prevedel v zvok. Vendar pa album hkrati trpi za eno pogostih karakteristik današnjega časa - kljub svoji mojstrski izdelanosti bo ob dandanašnji glasbeni hiperprodukciji zaradi svojega umanjkanja kakih presežkov, ki bi se zasidrali v uho, kaj kmalu potonil v pozabo … če le niste predani privrženci fenomena, imenovanega Meat Beat Manifesto.