Glavni krivec za to je bila najbrž postava Kevina Parkerja, ki je na odru energično otresal svojo hipijsko frizuro. Frontman in glavni avtor zasedbe, ki se je izoblikovala na Perthu, je bil takoj označen kot "tepih". Pred tridesetimi leti s(m)o ljubljanski pubertetniki oblečeni v Benettonove polo majice (in pozneje jahajoči vespe) tako naslavljali malo bolj umetniško dovzetne in po videzu skromnejše vrstnike. Bolj kot so bili ti uspešni ali priljubljeni pri najlepših dekletih iz generacije, bolj zaničljivo je izzvenel ta "tepih".

Parker se mi je prav tak zdel še posebej zato, ker je struktura njihovega prvega globalnega hita Why Don’t You Make Up Your Mind (še z albuma Innerspeaker, 2010) tako presneto starikava, da bi še upokojeni rockerji najprej pomislili na cenen plagiat ali nemara na tributebend oziroma na malenkost ekstazirane oponaševalce zgodnjih Pink Floydov.

Motnja pri oceni ali pri prvem vtisu je v resnici nastala ob dveh idejnih prepogibih. Pevec Tame Imapala tako ali tako poje kot John Lennon, izraznih zasukov, ki jih je bil sposoben legendarni Liverpoolčan, pa njegov mali občudovalec iz Avstralije tako ali tako ni sposoben - ni res! Song, ki ga ob razlagi fenomena, imenovanega "kako brihtno me je Parker pretental", izpostavim najprej, je po dolžini najkrajši med vsemi na tem novem, tretjem albumu Current. Popevka Disciples (traja 1:49) je v korenu značilno brezzvezno nažiganje plahih tepihov. Dejansko pa je ta avtorjev čudovit "čao" starim in obenem novim časom.

Ekspresivna evolucija šefa skupine Tame Impala ima morda nekaj skupnega tudi z znanstvom in sodelovanjem med njim in Markom Ronsonom. Prvi, torej Parker, je na zadnjem albumu drugega (Uptown Special, 2015) zapel kar tri songe. Kako to, da sta se tepih (še vedno v lanenih dolgih gatah) in šminker (Fred Perry namesto Benettona, se ve) zmogla povezati tako zaupno in tesno, lahko le ugibamo. Okrog naklonjenosti lepih Bežigrajčank se najbrž nista prepirala. Sumim, da sta glasbenika kompenzirala na osnovi Parkerjevega vokala (spet), saj ima Ronson širok register, pri čemer mu je peti muka. V obratni smeri pa je Ronson Parkerju izdal kakšno discoidno finto ali zamah ali zvočni efekt, ki bi ga avstralski retro fan še lahko izžel iz svojih muzejskih sintetizatorjev in bi se ta kot uporaben obnesel na novih posnetkih. Sploh ni rečeno, pa vendar storjeno! Profitirala sta oba.

Currents je fenomenalen album. Kevin Parker sicer vsakega od trinajstih komadov odpoje identično, a tudi kritika njegovega vokaliziranja kmalu pristane pod preprogo. In če res - tepihov glas skrijemo pod preprogo - ne dobimo le nerodnega naslova za srednješolsko dramo, pač pa intenzivno novodobno rockovsko stvarnost. Izvirna je tako, kot so izvirne hipsterske brade (se pravi, da ni ravno), je pa zato čuteča, metafizična, domišljisko skrajno stimulativna. Črevesno podaljšani Let It Happen in New Person, Same Old Mistakes izzvenita v hipu in poslušalec bi si le želel, da bi ju namesto šest, sedem minut lahko užival četrt ure; ‘Cause I’m A Man in Reality In Motion se razvijeta v kleni melodiji, ki ju boste ob koncu poletja na silo radirali iz podzavesti, medtem ko Yes I’m Changing in The Less I Know The Better veličastno zaokrožujeta multiplicirano zvočno fatamorgano. Songa Eventually in Past Life si tako lahko celo prihranite za posebne (razočarajoče) trenutke.

Res, na Current je količina odlične glasbe takšna, da se z njo lahko poigravate, tako kot se sita veverica z bonusnim škrnicljem neslanih kikirikijev. Nujno preverite še sočnost skladbe Moment. Da o kristalnosti definicije pojma "razvoj avtorske govorice", če si v zaporedju zavrtite vsa tri dolgometražna dela zasedbe, niti ne razpredam posebej.

Celota, ki so jo Tame Imapala postregli z albumom Currents, je umetnostnozgodovinska pomembnost. Hipsterji po novem osvajajo tudi vesolje.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic